Jezikovna žandarmerija

Heni Erceg

3. 2. 2012  |  Mladina 5  |  Hrvaška

Ubogi Hrvati so bíli najrazličnejše bitke, večinoma nerazumne in brez upa zmage. Ni ga soseda, ki zadnja leta ne bi bil njihov smrtni sovražnik, od Slovencev zaradi tistih nekaj kapelj morja v Piranskem zalivu do Črnogorcev in Bosancev zaradi tistih dveh ali treh metrov kamenja. Da o Srbih niti ne govorimo ...

Zaradi tega zbuja precejšnje začudenje, da so se na nedavnem referendumu vendarle odločili za vstop v Evropsko unijo, čeprav ne v ravno presunljivem številu in resda pod propagandnim pritiskom političnih elit, levih in desnih. Toda če se bomo že odrekali državni suverenosti, se, pri mami, ne bomo odrekli tistemu najpomembnejšemu, torej maternemu jeziku. Dobro, v vsakdanjem govorjenju in pisanju lahko še naprej uporabljamo kopico iz angleščine prevzetih besed, lahko gremo na »event«, v »šoping« ... Toda to, kar velja za angleščino, se za noben denar ne sme nanašati tudi, recimo, na srbščino.

Hrvati pač, to se zadnje dni spet posebej poudarja, zagotovo ne razumejo srbščine, jezikovni čistuni pa so pripravljeni priseči pri svojem zdravju in življenju, da se hrvaščina in srbščina tako zelo razlikujeta, da jim vsak ogled kakega srbskega filma v izvirnem jeziku povzroča neodpravljive duševne težave. Zaradi tega je državni Svet za elektronske medije, nekaj podobnega nekdanji Komisiji za ideološka vprašanja pri Zvezi komunistov Jugoslavije, poslal opozorilo televiziji RTL, naj nemudoma umakne s programa srbsko nadaljevanko Žikina dinastija, če je ne misli prevesti v hrvaščino. Na to so komaj čakali različni jezikovni »strokovnjaki«. Nemudoma so prilezli iz svojih nacionalističnih brlogov in jeli pojasnjevati, da je hrvaščina »poseben, samobiten in samostojen« jezik in da ni v ničemer podobna srbščini. V več velepomembnih razpravah so jezikoslovci radikalno desne usmeritve skušali ljudi prepričati, da je jezik še zadnja obrambna črta v boju proti večnemu sovražniku z vzhoda, zaradi česar je Žikina dinastija postala resno politično vprašanje. Veliko bolj smešno, kot je sama nadaljevanka.

A vendarle je treba razumeti ogorčenje večje skupine borcev za obrambo hrvaškega jezika pred srbskim, saj tudi Hrvaška televizija že leta in leta množično prikazuje srbske filme, in to celo partizanske, vse brez enega samega podnapisa v razumljivem, hrvaškem jeziku. Na to strašno dejstvo so z neizmernim gnusom opozarjali čuječi varuhi suverenosti hrvaščine, medtem ko je ljudstvo lahkomiselno in z nostalgijo uživalo v srbskem humorju, nič manj kot uživa v kultni domači nadaljevanki Malo misto. V njej Dalmatinci govorijo v svojem značilnem narečju, ki ga prebivalci severnega dela Hrvaške le stežka ali sploh ne razumejo. Zaradi tega lahko štejemo za nedopusten spodrsljaj prej omenjenega sveta cenzorjev to, da ni zahteval prevoda te serije v knjižno, čisto hrvaščino. Še toliko bolj, ker je prav Miljenko Smoje, pisec scenarija za to domačo nadaljevanko, ki je bila najbolj gledana na vsem ozemlju nekdanje Jugoslavije, zelo rad uporabljal tuje besede, kot sta »hiljada« in »oficir«, ki jih, o tem smo prepričani, le težko razume katerikoli Hrvat, ki da kaj nase.

Dejansko, nevarni vdor tega »tujega« jezika je postal resna politična grožnja, ker, roko na srce, kateri pošten hrvaški domoljub bi lahko razumel naslove, kot so: Ko to tamo peva ali Maratonci trče počasni krug ali Balkanski špijun. Seveda isto velja tudi za bosanske filme, v katerih se uporablja tista čudna mešanica srbščine, hrvaščine in bosanščine, torej treh popolnoma različnih jezikov, od katerih vsaj dveh suvereni Hrvat preprosto ne razume. Prav tako kot ni sposoben brati knjig v »tujem«, srbskem jeziku, zaradi česar je v tukajšnjih knjigarnah nemogoče kupiti knjige srbskih založnikov, naprodaj niso niti tiste, ki so jih napisali hrvaški pisci, ki svoja dela objavljajo v Srbiji.

Mala avtistična družba si tako prizadeva zavarovati se pred namišljenim sovražnikom, torej srbskimi filmi, knjigami, gledališkimi predstavami, ne pa tudi pred resničnimi onesnaževalci javnega prostora, recimo kopicami ameriškega šunda, ki se vsak dan prikazuje na vseh nacionalnih televizijah. Pri čemer prej omenjeni svet dobro plačanih jezikovnih komisarjev na primer televizijam ni nikoli poslal nobenega ugovora zaradi nekulturnega rezanja odjavnih špic ali uničevanja filmov z dolgotrajnimi oglasnimi bloki.

A pustimo te nebistvene podrobnosti, tu gre za resnično pomemben družbeni proces, zaradi katerega bo postalo popolnoma legitimno tudi nujno uvajanje simultanega prevajanja govorjenja politikov, gostov iz Srbije ali Sarajeva, v številnih televizijskih oddajah. Poleg tega mislim, da bi bilo vsekakor, vsaj denarno, treba kaznovati vsakega, ki javno uporablja na primer besedo »sport«, saj tega srbizma navaden Hrvat ne razume. On pač govori »šport«, čisto hrvaško besedo, ki jo je v rabo že davno vpeljal idejni in jezikovni guru Franjo Tuđman. Ki mu je bilo, saj je bil zgodovinar in državnik, popolnoma jasno, da sta srbščina in hrvaščina dva povsem različna jezika – nekako tako kot angleščina in amerikanščina –, ki sta bila zgolj nasilno združena v nekdanji osovraženi državni tvorbi. Zato je jezikoslovcem naročil, naj nemudoma poskrbijo za nov uradni hrvaški jezik. Hrvati tako niso več leteli s helikopterji, ampak z »zrakomlati«, niso poslušali radia, ampak so »krugovali« ... vse po zgledu jezika iz nekdanje fašistične Neodvisne države Hrvaške. In potem je prav jezik znova postal vzgib za globoko mednacionalno sovraštvo, nato za uničevanje, vojno, zločine. Kot priložnostni nacionalistični sukus narcizma majhnih razlik.