Trenutek za drzne

dr. Bogomir Kovač

2. 3. 2012  |  Mladina 9  |  Ekonomija

Nova vlada je socialne partnerje na prvem sestanku ekonomsko-socialnega sveta seznanila z načrtovanimi koraki fiskalne konsolidacije v letu 2012, želi si socialni pakt do leta 2017. Janševa namera je politično logična in sprejemljiva. Družbeno soglasje je pogoj za učinkovito reševanje razvojnih problemov. Tu se partnerji strinjajo, razlike tičijo v vprašanju, kako prerazdeliti stroške krize. Pomeni fiskalna konsolidacija manj socialno državo, bomo reševali banke na račun podjetij, bodo zapitek bogatih in brezbrižnih elit na koncu plačali delavci in upokojenci? Ključna ne bo zgolj kredibilnost ekonomskih rešitev, temveč raven političnega zaupanja, da je nova administracija drugačna od stare Janševe politike.

Za začetek so pomembni trije poudarki. Prvič, z dolžino sedanje politično-ekonomske krize stopajo v ospredje njeni politični razlogi. V ospredju je kriza regulacije in vodenja ustreznih politik. Drugič, večinski pristop, ki ga ubirajo mednarodne institucije, vlade in finančni menedžerji, še vedno temelji na neoliberalnih ekonomskih premisah in političnem neokonservativizmu. Tretjič, vse oblike fiskalne konsolidacije v 20. stoletju vedno znova vodijo do socialne nestabilnosti in političnih nemirov, tudi družbenega kaosa. Vse troje narekuje skrajno previdnost glede strateških usmeritev, tekočih ukrepov in iskanja političnega konsenza o želenih spremembah in izhodih iz krize.

Vladi se seveda mudi. Na eni strani je zavezana evropskim usmeritvam, nadzornim mehanizmom in tudi prvim resnim opozorilom, na drugi si želi čim hitreje zavarovati domači politični hrbet. Vse se mora zgoditi v slabih štirih mesecih, rebalans proračuna, nov interventni zakon, socialni sporazum, zaveze do EU. Časa je malo, zato je pomemben vsak korak in ključne so vse informacije, ki vplivajo na domača in tuja pričakovanja. In tu so prvi zapleti že jasni. Vlada na vsakem koraku razlaga, kako slaba je zapuščina Pahorjeve administracije. To politično ni sporno, zato smo tudi imeli predčasne volitve. Ni pa ekonomsko smiselno, ker slikanje finančnih ponorov in grožnje z zategovanjem pasu delujejo protislovno. Poglejmo dva primera.

Že vsaj mesec dni poslušamo različne številke glede rebalansa proračuna in želenega znižanja državnih izdatkov za dva odstotka BDP-ja. Toda zmeda s številkami je velika, ker ne vemo, kaj upoštevamo kot izhodišče, na kaj vežemo ciljne zgornje meje prihrankov. To ne koristi niti notranji politiki konsenza, niti te informacije niso dobre za famozne »finančne trge«, ki svoja pričakovanja, ocene in ukrepe gradijo natančno na takšnih zmedenih sporočilih. Druga potencialna nevarnost tiči v napovedi »socialne kapice«, ki dobiva podobno vlogo kot nekdanja enotna davčna stopnja. Zapeljiva predvolilna ideja je ekonomsko problematična, ker povečuje primanjkljaj in spodbuja politični odpor sindikatov. Sklep je jasen, manj govorjenja na pamet, ker vsaka nejasna informacija šteje in stane, ključna ekonomska sidra pa morajo biti legitimna, učinkovita in uresničljiva.

Poskusimo z našo varianto UTD-ja, pa novim javnim menedžmentom, Rusovo podjetizacijo in socializacijo države.

Nesporno bo ključno vprašanje socialnega konsenza, kaj se bo zgodilo s socialno državo. Vlada postavlja v ospredje tehnične rešitve, da bi prikrila svoje politične odgovore. Reforma mora biti profesionalizirana, čim manj spolitizirana, ne gre za politične, temveč menedžerske odločitve. Gre za star trik »deideologizacije« in »depolitizacije« rešitev, kjer je potem lažje sprejemati razvojne in socialne konsenze. Berite starega Kristola, Bella in Jamesa iz osemdesetih let in vedeli boste, o čem govorimo.

Zadrega je dvojna. Na eni strani dejansko potrebujemo menedžerski profesionalizem, nabor problemov, profesionalne ekipe in projektni menedžment protikrizne politike, vse pa potem usklajujejo ministri in vlada. Tu je lahko Janševa ekipa nesporno boljša od Pahorjevih, ki so bili opravilno povsem nesposobni. Bolj zapleten je sedaj vladni neokonservativni pogled na socialno državo. Dejansko podpira njeno reformo, nasprotuje predvsem njeni paternalistični vlogi, Janšo bolj skrbi socialna nestabilnost, manj pa neenakost in prag revščine.

Dejstvo je, da je evropska korporativistična in socialna država zrasla v nedrjih nemške krščanske demokracije kot vzvod socialnega in političnega miru. Prav tako vemo, da ekonomsko najuspešnejše države EU (Švedska, Nemčija …) temeljijo na najbolj razvitih socialnih sistemih z nizko stopnjo neenakosti, problematični dolžniki (Grčija, Irska …) pa imajo razmeroma šibke socialne države. Če socialna država ni vzrok težav, njena redukcija ne more biti temeljno sredstvo izhoda iz krize. Tudi fiskalna neodgovornost ni ključna za sedanje evropske težave, pomembnejši so monetarni vzvodi, kjer je EU ostala brez prave monetarne politike, evro in ne zadolževanje so spodkopali evropski projekt. Problem ni fiskalna, temveč monetarna konsolidacija, bolj potrebujemo sanacijo bank kot redukcijo socialne države.

Od evropskih do domačih zablod ni dolga pot. Država blaginje ni edini mehanizem socialne integracije, večje enakosti in manjše revščine, pogosto je zbirokratizirana in neučinkovita. Ne potrebujemo manj, temveč drugačno socialno državo. Lahko v Sloveniji ponudimo inovativno rešitev? Da, poskusimo z našo varianto UTD-ja, pa novim javnim menedžmentom, Rusovo podjetizacijo in socializacijo države. Lahko to storita Šušteršič in Pličanič? Upajmo. Lahko računata na široko politično podporo? Seveda!