Komentar / Dan lažnivcev in norcev

dr. Bogomir Kovač

4. 4. 2025  |  Mladina 14  |  Ekonomija

Trumpov »dan osvoboditve«, 2. 4. 2025, je postal samooklicani mejnik nekakšne nove ekonomske neodvisnosti ZDA, dan razglasitve vseobsegajoče in vsemogočne carinske politike ZDA. Trump je po kosmati duši očitno ekonomski carinik in politični trgovec. Morda bi njegova prva knjiga The Art of the Deal (1987), kakopak izpod peresa novinarja Tonyja Schwartza, danes nosila naslov: Ameriške carine – Umetnost dogovarjanja. Toda pompozna objava nove ameriške politike protekcionizma in tudi izolacionizma ne prinaša ničesar dobrega, ne za ZDA in ne za druge.

Sistem povratnih carin za vse trgovinske partnerje ZDA odpira klasično pripornikovo dilemo vsiljene izbire, ali sodelovati ali si nasprotovati. Zgodba ni nova in posledice številnih trgovinskih vojn so znane in večinoma niso pozitivne. Takšno je tudi načelno ekonomsko stališče do negativnih učinkov protekcionizma, zlasti v okoliščinah dvojnega ameriškega primanjkljaja. Reči so politično in ekonomsko veliko kompleksnejše, predvsem pa je Trump zgolj klovn zakulisnih iger reševanja ZDA. »Dan osvoboditve« bo torej v prihodnosti za ZDA bolj dan spominov na Trumpov carinski pok in usoden lom ameriške hegemonije.

Množica predhodnih Trumpovih napovedi je že pred 2. 4. 2025 naredila dovolj škode. Negotovost se je najprej naselila na Wall Street, padec borznih indeksov je prvi znak nezaupanja, znižanje investicijske potrošnje in potrošniškega zaupanja pa drugi. Vplivne napovedi letošnje gospodarske rasti v ZDA so zaradi predvidljivega kaosa v svetovni trgovini in ponudbenih verigah po prvem četrtletju že nižje, pričakovana inflacija pa višja, in to šteje. Skratka, seštevek negativnih ekonomskih učinkov je dovolj velik in očitno ne odtehta všečnih političnih manipulacij o nepravični menjavi in zunanjetrgovinskem izčrpavanju mogočnih ZDA. Hkrati pa Trumpovo pompozno razglasitev prelomne carinske politike spremlja v ozadju veliko tehničnih in procesnih čeri, od zakonskih podlag do izvedbenih kombinacij več kot 17.000 carinskih postavk. Trumpov carinski hokuspokus v Beli hiši na »osvobodilni dan« je zgolj cirkuška predstava.

Zgodovinsko primerljiv Smoot-Hawley Tariff Act (1930) je uzakonil trgovinsko politiko z drugim največjim povprečnim dvigom carin v ameriški zgodovini po letu 1828. Hooverjeva republikanska administracija je v prvi fazi velike depresije želela zaščititi domačo industrijo in zaposlenost, toda dvajsetodstotni splošni dvig carin je zgolj pospešil ameriški izolacionizem, prepolovil zunanjo trgovino in poglobil ekonomsko krizo. Demokratski predsednik Roosevelt je leta 1934 začel ekonomsko oživljanje ZDA s promocijo trgovinske liberalizacije, znižanjem carin in sodelovanjem s trgovinskimi partnericami. Zgodovinsko sporočilo je preprosto. Carine niso ekonomska panaceja, trgovinske recipročne vojne poglabljajo ekonomske krize in vodijo v politični ekstremizem. S teoretskimi argumenti je podobno. Ekonomisti od Smitha dalje nismo naklonjeni carinam. Pomenijo tržne ovire in spodbujajo neučinkovitost, so hkrati davek na potrošnjo in subvencija za domačo proizvodnjo. Ne povečujejo niti investicij niti konkurenčnosti, dolgoročno bolj ogrožajo kot ščitijo ekonomsko suverenost države. Toda za ZDA sta usodno povezana dva ogromna primanjkljaja, fiskalni in zunanjetrgovinski. Rast prvega spodbuja rast drugega in obratno, reševati ju moramo povezano, in to predvsem z monetarno politiko. Trgovinske in proračunske primanjkljaje bolj kot carine rešuje politika dolarja in obrestnih mer, torej neodvisni FED in ne Trumpova vlada. In še bi lahko naštevali.

Kolikšen bo negativen učinek carin, je odvisno od dejanskih ukrepov v ZDA in protiukrepov trgovinskih partnerjev, od ekonomskih prilagajanj in političnih pogajanj. Dejstvo je, da ZDA z vseobsegajočim protekcionizmom rušijo sedanjo svetovno trgovinsko in gospodarsko ureditev, mednarodne institucije in regionalne sporazume, tudi določila Svetovne trgovinske organizacije (STO). Spoznanje je boleče. ZDA so danes največja globalna nevarnost, v obrambi svojega zatona s Trumpom in Muskom ne izbirajo sredstev, ne v odnosu do Mehike in Kanade, Paname in Grenlandije, EU in Kitajske ... Notranje drvijo v ustavno krizo avtokracije in fatalni politični razkol, zunaj povzročajo kaos, grozijo z zasedbo držav, priključitvijo ozemelj. Odzivi drugih držav, ne samo petnajsterice »umazanih izvoznic«, bi morali biti koordinirani, ne zgolj ekonomski, temveč politični. Ključ je v ekonomski »koaliciji voljnih« proti ZDA, zlasti tihi diplomaciji »Sporazuma Mar-a-Lago«, ki spominja na Reaganovo predhodnico »washingtonskega konsenza« (Plaza Accord, 1985). Gre za tiho prisilo, da bi drugi apreciirali svoje valute do dolarja in konvertirali svoje ameriške obveznice v stoletni dolg. Carine so tu preprosto pobalinsko pogajalsko orodje pritiska za veliko večje reči – kako prek šibkega dolarja zapirati trgovinski primanjkljaj in s konverzijo zapadlosti obveznic ameriški dolg. Gre za reševanje deficitarnega dvojčka, ekonomsko preživetje ZDA, ki dejansko desetletja živijo na račun drugih. In to je naše skupno geostrateško in varnostno vprašanje.

Trumpov »dan osvoboditve« bi moral imeti datum 1. 4. 2025, tj. dan lažnivcev in norcev, ne samo v ZDA, tudi v EU. »Prodajanje bučk« je danes vsakdanje opravilo. Sejem bo še živ, kot pravi Aškerc, volov nam očitno ne (z)manjka.