Nogometna pivnica

Heni Erceg

2. 3. 2012  |  Mladina 9  |  Hrvaška

Sredi tekme se je mlad nogometaš sesedel v travo in popolnoma zlomljen zajokal. A z vsako njegovo solzo je bilo divjaško dretje s tribun stadiona v Pulju še glasnejše, navijači Dinama, ki so prispeli iz proevropske hrvaške prestolnice, pa so vse bolj vneto in z vse odločnejšimi kretnjami oponašali opice. Šlo je za še enega v vrsti odvratnih rasističnih izpadov, s kakršnimi se nogometni navijači na stadionih širom po Hrvaški izživljajo nad mladim temnopoltim igralcem Istre, ki je v Pulj pred nekaj leti prišel iz Kameruna. Henry Belle je mislil, tako pravi, da je prispel v »normalno državo«, v kateri takšnega fašizma ni več, in se zdaj sprašuje, »mar je res mogoče, da so to navijači iz prestolnice države, ki naj bi kmalu postala članica Evropske unije«.

Ah, moj Belle, postala bo članica EU skupaj z vsemi svojimi kriminalci, ki vodijo nogometne klube, skupaj s ksenofobnim, fašističnim prebivalstvom, za katero je drugačna barva kože danes sijajen nadomestek za dovčerajšnja drugačna krvna telesca, zaradi katerih so trpeli, in to ne le žaljivke, številni državljani srbske narodnosti v Hrvaški. Mladi Kamerunec je klonil pod verbalnim obstreljevanjem Dinamovih navijačev, saj je bilo neznosno dretje teh opic v Pulju samo nadaljevanje prav takega ksenofobnega izživljanja v drugih hrvaških mestih. Kjerkoli Belle zaigra, postane tarča – svinjarija, enaka opisani, se je pred kratkim zgodila tudi v Splitu, kjer so navijači Hajduka, opogumljeni, ker je kakršenkoli ukrep doslej izostal, prav tako neusmiljeno žalili mladega Kamerunca.

Res je, bil je v skušnjavi, da zapusti Hrvaško, toda pravi: »Zame je nogomet vse. Nimam očeta in mame in moje igranje je edini vir dohodka za mojo družino.« Belle ima v obubožanem Kamerunu sestro in štiri brate, ki vsi živijo od njegovega dela v Pulju, saj jim vsak mesec pošilja denar za preživetje. Zaradi tega njegova izbira med nogometom in prenašanjem divjaških rasističnih žalitev v domnevno civilizirani Hrvaški pravzaprav ni izbira. Še naprej bo igral, opice s tribun pa mu bodo še naprej pošiljale sporočila, da je opica on, samo zato, ker je njegova polt temne barve.

Kajti kljub nenehnemu rasizmu in nasilju na hrvaških stadionih nikoli nobene tekme ne prekinejo, čeprav so za to izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Še več, fašistična sporočila, na primer metanje banan temnopoltim igralcem, se zdijo nekaj popolnoma vsakdanjega celo policiji, tako ji niti na pamet ne pade, da bi posredovala, izpraznila stadion in aretirala degenerirance ...

Sicer pa o odnosu tako imenovane pravne države do fašizma na stadionih in okoli njih najbolje pričajo dosedanji ukrepi – en sam klub, splitski Hajduk, je bil doslej kaznovan zaradi rasizma, in to z najnižjo mogočo kaznijo štiri tisoč evrov. S tem zneskom so bile torej ovrednotene odvratne rasistične žaljivke, namenjene temnopoltemu nogometašu Hajduka.

Seveda niti v EU, kar zadeva rasizem, ni dosti bolje. Toda na evropskih stadionih kaznujejo nekoliko drugače, tako so na primer pred časom napadalca Liverpoola Suareza kaznovali s prepovedjo igranja na osmih tekmah in s 40 tisoč funti kazni zaradi žaljenja temnopoltega igralca iz Manchestra Uniteda. Torej zaradi izpada, enakega enemu samemu v množici tistih, ki jih neprestano doživlja Henry Belle na Hrvaškem. In ki niso kaznovani ne tako ne drugače. Seveda, kako bi tudi bili, ko pa je na čelu Hrvaške nogometne zveze in skupne mafije, ki obvladuje skorumpirane domače klube, že dve desetletji isti človek, poleg vsega še ideološki vodja podivjanih fašističnih skupin, za katere je Kamerunec samo najnovejša žrtev. Človek, ki svoja fašistična prepričanja izraža odkrito in brez najmanjšega sramu in se tudi javno razglaša za zapriseženega ustaša.

»Pička jim materina,« je po pomoti pred nekaj leti izstrelil v eter Vlatko Marković, sporočilo pa je veljalo novinarjem, ki so želeli slišati njegovo mnenje o mučnem dogodku na nekem nogometnem turnirju, kjer so 14-letniku prepovedali, da bi nastopil za svoj klub. Ker je bil Srb! Vodilni človek hrvaškega nogometa je to gnusno odločitev zagovarjal z besedami, da je šlo za »turnir, posvečen hrvaškim braniteljem, in na takem turnirju Srb ne more igrati«. Naj ugibamo, kako se je moral počutiti ta deček, ki je na svoji koži občutil zmagoslavje šovinistične miselnosti?

Tudi tedaj so se, seveda, prav kakor danes, oglasili vsi pomembni dejavniki, »ogorčeni nad dogodkom«, in opozarjali, da je »takšno izražanje nacionalne nestrpnosti v demokratični Hrvaški nesprejemljivo« ... To je torej moralo biti in je bilo dovolj. Da je vse ostalo enako. Fraza o »popolni nesprejemljivosti« rasističnega izživljanja nad malim hrvaškim Srbom pa je bila za vse, ki so se skrušeno zgražali, popolnoma sprejemljiva. Tako smo postopoma zlahka in z veseljem prišli tudi do današnjih rasističnih napadov na mladega Kamerunca Bella.

Mar je kdo kdaj zahteval odstop predsednikov klubov, sodnikov ali ostarelega ustaša na čelu nogometne zveze, ki trdi, da je Dinamo »najbolj katoliški klub v Evropi«, najverjetneje pa prav od tod izvira tudi zelo »katoliško« sovraštvo njegovih navijačev in neredko celo igralcev do vsakega nogometaša druge narodnosti ali drugačne barve kože? Seveda ne, kajti ta Tuđmanov privrženec je ravno pravšnji za ohranjanje desetletne ideološke povezave med politiko in nogometom, pa tudi gmotne donosnosti te nenaravne zveze. Zaradi tega še ni jasno, ali bo nova oblast imela dovolj poguma, da bo odstranila Markovića in celoten nogometni vrh iz sistema odločanja in ju poslala nazaj tja, kamor duhovno dejansko sodita. V mračno okolje pivnice.