Demokracija na oko

Bernard Nežmah

16. 3. 2012  |  Mladina 11  |  Pamflet

V Sloveniji se je pojavil negativec leta, če ne kar desetletja. Poslanec Ivan Simčič (Desus) se je, kot kažejo dejstva, postavljal s srednješolskim spričevalom, ki je bilo ponarejeno. Mediji, še zlasti televizije, brskajo in iščejo ter sestavljajo sliko te nečednosti. Mož je sicer kasneje po pravilih dokončal fakulteto in izdelal spodobni diplomi. Stari delikt je resda vmes že zastaral, toda javno mnenje in mediji so striktni, zahtevajo njegovo poslansko glavo. Kazen, da so ga pred leti vrgli iz vojske, je premajhna. Naložiti mu je dodatno kazen, tak človek pač ni vreden časti državnega poslanca!

Dežela razmahnjene korupcije se zdi prikladna za uvedbo drakonskih kazni. Atenski vladar Drakon je v 7. stoletju pred Kristusom uzakonil smrtno kazen kot osnovno merilo; z njo je kaznoval vse po vrsti: od brezdelnežev pa do morilcev. Ko so ga nekoč vprašali, če to ni nepravično, je dejal, da je majhne prekrške vsekakor treba kaznovati s smrtjo, za večje pa žal nima strožje kazni.

Toda, ali sta Simčič in 124 Vaskrsićevih evrov primer vpeljave drakonskega reda? O pravnem redu lahko namreč govorimo šele tedaj, ko velja za vse.

Poslanec Mitja Meršol (Jankovićeva lista) je bil nekoč novinar, ki je ovajal svoje kolege in sogovornike zloglasni Udbi. Nizkotno dejanje, ki ne pritiče uglednemu človeku, ali kot bi dejal legendarni dopisnik in urednik Tit Doberšek: novinar je nekdo, ki ima srce, glavo in hrbtenico! In poslanec najmanj enako.

In kako se je odzval najvišji politik - predsednik države? Danilo Türk je dejal, da sta to ja dve zadevi, ki jih ne moremo primerjati; najostreje je bil obsodil Simčičevo staro dejanje, Meršola pa je ubranil z napadom na zlonamerne prinašalce vesti iz arhivov.

Tako državni predsednik, kaj pa mediji: bodo z isto vnemo dan za dnem teden za tednom tekli za Meršolom in ga spraševali, kdaj bo odstopil?

Vendar dvojec Meršol-Simčič niti ni poslanska izjema. Kaj bi si mislili o trgovcu, ki je nekomu prodal hišo, potem pa se je izkazalo, da prodana stavba sploh ni bila njegova, toda pregnani prodajalec megle se je naredil neumnega in kupnine noče vrniti? Ljudski glas bi ga enoglasno imenoval za prevaranta, ki sodi v keho.

A v Ljubljani se je zgodilo natanko to. Nekdanji župan Zoran Janković je podjetju „Tritonis“ za milijon evrov prodal zazidljivo parcelo, ki sploh ni v mestni lasti. Res se kdaj zgodijo napake, vendar pa potem nasamarjenemu kupcu vrnejo denar. Kako pa se je ob ugotovljeni zmoti odzval bivši glavar? Nonšalantno je dejal, da denarja občina ne bo vrnila!???????

In medijska reakcija? Ali reporterji letajo z mikrofoni za gospodom Jankovićem sprašujoč ga, kdaj bo povrnil kupnino? Ali mar kdo zastavlja vprašanje, če je takšen politik v čast parlamentu? So vzniknile paralele, ki zahtevajo, da Janković nemudoma odstopi kot poslanec in izstopi iz županske tekme??? Dan za dnem, teden za tednom?

Predsednik Türk bi nas kajpak podučil, da smo spet v zmoti, saj da stvari niso primerljive, ker da o „Tritonisu“ razsoja sodišče. Ali je mar tudi v Simčičevem primeru odločilo sodišče? Ne, tu je stvar jasna že na oko.

Toda, ali državljani nimajo pravice, da v skladu s splošnimi načeli primerjajo podobne stvari med seboj, ali pa je državni vrhovnik ta, ki določi, kaj se sme primerjati in kaj ne?

Da je Ljubljana najlepše mesto na svetu, nas že leta skozi medije bombardira mestno glavarstvo. Pa je to res? Ali lahko naše oko premeri samo, če to drži?

Doslej smo le prebirali, kako velemesta Chicago, Montreal in Berlin sistematično uvajajo urbano vrtnarjenje. Zadnje dni pa so mediji začeli prinašati podobe, kako so v Mariboru izvedli projekt urbani vrtovi, v katerem so meščanom v samem mestu odkazali precej novih površin, na katerih bodo lahko udejanjali svoja veselja in se samooskrbovali z zelenjavo. Tako zakotni Maribor, kaj pa dika vseh mest, kot je Ljubljana?

Ljubljanski velmožje se ne učijo ne iz svetovnih metropol ne od štajerske prestolnice. In Ljubljančani? Ali živeči na najlepšem kraju od svojih oblastnikov sploh kaj zahtevajo?

Županske volitve so za to idealni čas. In eden kandidatov je nekdanji poslanec Zaresa Vito Rožej, ki na celi črti demantira pogled, da je Ljubljana najlepša izmed vseh. V programu pravi, da so resen problem prašni delci, in da je potrebno tu takoj nekaj storiti: od omejevanja prometa do ustavitve projekta garažne hiše pod tržnico. De gre v interesu boljše oskrbe z zdravo hrano nemudoma spodbuditi mestno vrtnarjenje. Da je treba ustaviti pozidave zelenic z bloki, kot so Jankovićevi sklenili kljub protestu meščanov v strnjenem naselju Dravelj. Zgledni alternativni program dosedanjemu županjevanju.

Spodbuden pogled kandidata, ki pripada krogu liberalnih, za nekatere celo levih strank. A kakšne so njegove možnosti? Kako je predsednik Zaresa podprl svojega kandidata? Je gospod Pavle Gantar z dramatičnim glasom povedal pred kamerami, da je skrajni čas za zamenjavo Jankovića, ki je ovira razvoju mesta? Ne, prvi mož Zaresa se je potrudil, da napravi svojega kandidata nevidnega, saj je porekel, da bi bilo bolje, ko bi Janković ostal vodja levice v parlamentu!???? In to potem, ko je ta že napovedal vstop v županski boj. Kako naj volivci stavijo na Rožeja, če ga celo njegov predsednik ne predstavi kot boljšega župana od ZJ?

Tudi njegovi nekdanji partnerki SD in LDS sta se samoukinili iz seznama mestnih političnih strank, saj doslej ne podpirata nikogar.

Torej priložnost za volivce, da ne glasujejo avtomatično in da uporabijo svoje politično oko, ki ima priložnost, da ob starem kandidatu pogleda tudi proti realni alternativi, ki jo poleg Rožeja predstavljata še Kucler-Dolinarjeva in Jazbinšek.