Trgovec z notami

Heni Erceg

16. 3. 2012  |  Mladina 11  |  Hrvaška

Najprej je bil pravnik, profesor na fakulteti, in svojčas je na zahtevo tedaj vladajočih nacionalistov v imenu Hrvaške vložil tožbo proti Srbiji zaradi genocida. Seveda je to državi mastno zaračunal. Nekoliko pozneje, po zamenjavi oblasti, se je zavzel, naj se tožba umakne, češ da škoduje odnosom med Hrvaško in Srbijo, predvsem pa naj bi s tem ustregli nergavim evropskim birokratom.

V tem prejšnjem življenju je bil poleg tega še glasbenik, skladatelj tako imenovane resne glasbe; takrat se je zavzemal za ureditev glasbenega trga, zato njegov avtorski podpis najdemo tudi na zakonu o varstvu avtorskih pravic glasbenikov, potem pa je bil dolga leta siva eminenca Hrvaškega društva skladateljev. Skrbno je nadzoroval živahni glasbeni trg, urejen tako, da vsi državljani, ne da bi za to sploh vedeli, dan za dnem plačujejo avtorsko nadomestilo vsakemu šušmarju, čigar glasba hrumi iz zvočnikov po kavarnah, restavracijah, na avtobusnih postajah, v letaliških straniščih ...

Potem je na predlog Socialdemokratske stranke profesor in uspešni trgovec z notami postal predsednik države, pred tem pa je volivce navduševal s srce parajočim, čeprav vsebinsko praznim programom »nove pravičnosti«, s katerim naj bi dokazoval svojo veliko družbeno občutljivost za državljane na divjem, neoliberalnem domačem trgu. Toda ta mantra za vsak dan je bila hitro pozabljena in spoštovani profesor te dni študentom razlaga zanimive neizogibne spremembe v pravni ureditvi in kritizira pravni podmladek, češ da je preveč nagnjen k doslednemu normativizmu in se slepo drži črke zakona, kajti v razvitih državah danes prevladuje veliko prožnejše razumevanje prava. Sklene pa, da je »imel Tito prav, ko je govoril, da se zakonov ne smemo držati kot pijanec plota«!

Tako spoštovani profesor, v prostem času tudi predsednik države, razlaga potrebo po prilagajanju formalnopravnih zakonov vsakemu posameznemu položaju, kmalu nato pa, ko zaide v ekonomijo, študentom priporoči, naj se čim prej naučijo, da »obstajajo tržni in ekonomski zakoni, ki, žal, pogosto niso v prid državljanom«. Da so torej zakoni tržnega gospodarstva dani in strogi in da se jih moramo, drugače, kot velja za formalno zakonodajo, držati prav »kot pijanec plota«. Četudi so pogosto državljanom v škodo, kot rahločutno opozarja hrvaški predsednik, ki ga je večina državljanov izvolila prav zato, ker se je razglašal za socialdemokrata.

Seveda ne gre za še eno prevaro, kakršnih na hrvaškem političnem prizorišču tudi sicer ne manjka, ampak za grob politični cinizem, ki se kaže v besedah predsednika države, ko zagovarja nedotakljivost tržnih zakonov. Zato, ker je tudi sam ukrojil enega izmed njih, katerega učinki nam »pogosto niso v prid«, ob nezakonitih posledicah tega zakona pa se nam danes tudi njegov sestavljavec predstavlja v povsem drugačni luči.

V glavnem, nekaj neodvisnih medijev je objavilo podrobne podatke o tem, kako trgovsko spreten je gospod Josipović, iz objavljenega pa je razvidna tudi ogromna vsota, s katero je svojčas, ko je bil še prvi človek Hrvaškega društva skladateljev, razpolagal. Model je preprost in znan. Država je že leta 2003 zaradi dobrih zvez, ki jih je imel profesor Josipović, skladateljskemu društvu dodelila monopol za zbiranje dajatev za vse avtorske pravice glasbenikov, tudi tiste od prodaje praznih plošč, tako da je zakon o varstvu avtorskih pravic, ki si ga je, ne pozabimo, zamislil prav pravni strokovnjak Ivo Josipović, samo v zadnjih nekaj letih, krizi navkljub, zagotovil prihodek, večji od 10 milijonov evrov.

No, težava je v resnici v tem, da je šlo za nelegalno zagotavljanje poslov, brez javnega razpisa, agenciji Josipovićevega dobrega prijatelja, ki je za skladateljsko društvo, na čelu katerega je bil takrat Josipović, pravzaprav opravljala vso dejavnost, povezano z varstvom avtorskih pravic. Zaslužek je znašal na milijone evrov, zato je bil tudi dobiček enak dobičku, kakršnega je mogoče ustvariti z donosno, nelegalno trgovino z orožjem. Nič čudnega torej, da se je Josipović, zdaj na položaju hrvaškega predsednika, znašel med tistimi, ki so enoglasno podprli dokument ACTA, sumljiv trgovinski sporazum, s katerim naj bi si menda prizadevali zavarovati avtorske pravice na spletu, v resnici pa gre za nadzor in odkrito poseganje v zasebnost.

Gre torej za afero zaradi tega, ker sta dobra prijatelja brez ustreznih javnih razpisov razpolagala s precejšnjimi količinami družbenega denarja in si tako, se razume, zagotovila ogromen dobiček. Eden od njiju je medtem postal predsednik države in zdaj, glej si ga no, javno razlaga, da so tržni zakoni od boga dani, čeprav »niso v prid državljanom«. Natančno tako kot zakon o varovanju avtorskih pravic glasbenikov, ki si ga je zamislil prav on. In ga še bolje unovčil. Tisti drugi pajdaš pa je hkrati tudi poslovni partner lastnika največje medijske korporacije v državi, družbe Evropapress Holding, pri sumljivih poslih v turizmu, s katerimi se že več let ukvarjajo preiskovalni organi.

Tako se je torej sklenil za družbo nevaren krog, ki ga sestavljajo mediji, posel in visoka politika, zato so, popolnoma pričakovano, celoten škandal, povezan z Josipovićevim nelegalnim zagotavljanjem donosnih poslov družinskemu prijatelju, novinarji mainstreamovskih medijev popolnoma zamolčali. Čeprav afera iz sfere vsakdanjih političnih laži in volilnih goljufij prehaja v resno sfero nezakonitosti.

Prav ta molk o predsednikovi mali popoldanski obrti pa nedvomno dokazuje, kako trdne so interesne vezi, ki politične elite povezujejo z vplivno medijsko družbo. Tako ali tako ni treba, da se političnih izhodišč, s katerimi nastopiš na volitvah, držiš kot pijanec plota. Še posebej po tem, ko si si oblast že zagotovil.