Brez ekonomske kredibilnosti

dr. Bogomir Kovač

30. 3. 2012  |  Mladina 13  |  Ekonomija

Vladna priprava za letošnji rebalans proračuna je pokazala prve jasne obrise njene nove političnoekonomske strategije. Fiskalna konsolidacija je njena kratkoročna prioriteta, ki jo narekujejo zahteve EU, koncentrirana politična moč in šibkost opozicije. Pahorjevi vladi ni uspelo zagotoviti vzdržnosti javnih financ, ker ji je zmanjkalo politične legitimnosti, Janševa se loteva radikalne konsolidacije, vendar brez potrebne ekonomske kredibilnosti. Hipoteza o ekspanzivni fiskalni konsolidaciji je namreč ekonomsko protislovna. Streže bolj ciljem vladajočih političnih in poslovnih elit, v ospredju je sporna ekonomska ideologija washingtonskega konsenza. Proračunska razprava dobiva hkrati razsežnosti vojaške operacije, kjer štejejo skrivnostnost priprav, bliskovitost akcije in načrtovano presenečenje nasprotnikov. Napad na javni sektor in socialno državo je pri tem logična izbira. Toda vladni politični račun je ekonomsko skrajno tvegan.

Dejstva so jasna. Pahorjeva vlada je sicer kratkoročno zaustavila rast javnofinančnih izdatkov in fiksirala primanjkljaj na ravni od 1,5 do 2,0 milijard evrov, toda takšno stanje srednjeročno fiskalno ni vzdržno. Uspelo ji je preprečiti poglobitev recesije, ni pa zagotovila ekonomskega zasuka. Zadnje pol leta spet tičimo v recesiji. Korelacije so dovolj jasne. Politična kriza tlakuje pot ekonomski. Krčenje izdatkov in manj javnih investicij, kreditni krč v bankah in pešanje izvoza. Pahorjeva vlada ni želela poseči po višjih davkih, hkrati ni povečala učinkovitosti v sektorju države. Strukturne reforme so padle zaradi nasprotovanja tedanje opozicije in sedanje vladne koalicije. Fiskalne neumnosti so v zadnjih letih tlakovali z leve in desne.

Obstaja še druga plat medalje, evropske zablode. V nasprotju s širokim prepričanjem je sedanji ekonomski režim evra za majhna odprta gospodarstva vir nestabilnosti. Slovenija nima možnosti nominalnih prilagajanj tečaja, obrestnih mer in cen, vse šoke morata prestreči realni javni in zasebni sektor, realna cikličnost se povečuje, razvojne divergence držav pa poglabljajo. Manevrski prostor ponujajo nižje cene, plače in drugačna struktura davkov, nekaj tudi drugi izdatki države in institucionalna učinkovitost. EU sicer potrebuje fiskalno unijo, toda večjo fiskalno diferenciacijo, enosmerne zahteve fiskalne konsolidacije članic zato dejansko blokirajo evropski razvoj.

Janša za zdaj napoveduje zgolj vojno, Šušteršič bo za zmago moral poseči po bolj sofisticiranih ekonomskih orožjih.

Ključno vprašanje torej je, kakšno fiskalno politiko potrebujemo in kakšne cilje želimo z njo doseči. V novi koalicijski pogodbi, ki velja pri ministrih za sveto knjigo, piše, da je primarni cilj fiskalna konsolidacija s pomočjo zniževanja javnih izdatkov in dodatnega nižanja davčnih obremenitev. Prvo bi stabiliziralo javne finance, drugo bi spodbudilo rast prek zasebnega sektorja. Ključna ni ekonomika povpraševanja, temveč ponudbe. Vlada želi umiriti »finančne trge« pri zadolževanju in slediti fiskalnim pravilom EU, manj stavi na domačo socialno pravičnost in politično legitimnost ukrepov.

Kje je jedro vladne politično-ekonomske zagate? Fiskalna konsolidacija z enostranskim krčenjem izdatkov, vključno z investicijami, preprosto vodi v recesijo, to pa dodatno otežuje novo uravnoteženje proračuna, pa tudi ceno dolgov. Namesto spodbujanja rasti imamo večjo socialno neenakost in nov politični kaos. Takšna je dosedanja evropska izkušnja in tako trdi tudi ekonomska teorija. Toda strokovne presoje so različne. Harvardska ekonomista Alesina in Ardagnova (2009) sta za države OECD dokazovala, da radikalna fiskalna konsolidacija vodi do povečanja gospodarske rasti in nižjih pribitkov pri zadolževanju. Nasprotno pa sedaj celo IMF in OECD (2012) svarita, da prehitro in preveliko krčenje izdatkov povzroča padec rasti, zmanjšuje konkurenčnost gospodarstva in slabi politično stabilnost države zaradi visoke socialne cene ukrepov. Priporočajo postopnost sprememb, predvsem pa koncentracijo na rast in prevlado samodejnih fiskalnih stabilizatorjev. Zgodovinski laboratorij potrjuje staromodno keynesiansko tezo, da ob omejeni monetarni politiki zmanjševanje izdatkov znižuje rast in deluje prociklično. Vlada torej poglablja in ne rešuje recesije, takšno »načrtovanje« krize pa že meji na politični kriminal. Žal med domačimi in tujimi politiki tu ni velike razlike.

Ekspanzivna fiskalna konsolidacija ni rešitev. Fiskalno konsolidacijo bo treba bolj uravnotežiti in časovno raztegniti, potrebujemo fiskalno reformo prek davkov in izdatkov, predvsem pa zahtevnejše ukrepe fiskalne depreciacije, če želimo povečati konkurenčnost in odrešilni izvoz. Ključ so tudi investicije in sistemske spremembe, boljše upravljanje in menedžiranje na vseh ravneh. Na tem delu cikla je ekonomika povpraševanja pomembnejša od ponudbe. Reforme socialne države bo treba zastaviti drugače, če želimo kakovostno preživeti in pravičneje porazdeliti medgeneracijsko breme na dolgi rok.

Janša za zdaj napoveduje zgolj vojno, Šušteršič bo za zmago moral poseči po bolj sofisticiranih ekonomskih orožjih. Ko bodo razumeli, da je Nemčiji uspelo zaradi industrijske politike ter izvoza in ne slavne reforme trga dela in fiskalne discipline, ko bodo vedeli, da je Švedska premagala fiskalno krizo države z razvojnim konsenzom in političnim zaupanjem, bodo bližje uspehu. Do tedaj pa navijajmo za partizanske sindikate, da nam samim ne bo treba prehitro iti v gozdove.