Tisti, ki jih ni

Janko Lorenci

26. 4. 2012  |  Mladina 17  |  Kolumna

V Nemčiji je pet vodilnih ekonomskih inštitutov, dva od njihovih petih šefov pa sta se javno pokesala svojih neoliberalnih prepričanj. Financial Times Deutschland je zapisal, da stara pravila o vitki državi, o tem, da imajo trgi vedno prav, da je treba davke v recesiji znižati, danes delujejo groteskno. Na Harvardu so študenti družno odkorakali s predavanja vplivnega ekonomista Gregoryja Mankiwa, nekoč Bushevega svetovalca. Konservativni Frankfurter Allgemeine v seriji prispevkov piše o odvisnosti politike od financ, ki ogroža demokracijo. Velika večina ekonomistov na Zahodu nasprotuje radikalnemu enostranskemu varčevanju, ki ga, sledeč logiki neoliberalnih gesel, vodijo vlade.

Naštevali bi lahko v nedogled. Neoliberalni prestol se v akademski in medijski sferi resno maje. Spreminjanje idej bo sčasoma morda spremenilo politično prakso. Naši domači, tu vzrejeni neoti pa ostajajo strumni kot vedno in še naprej trobentajo gesla o blagrih privatizacije, liberalizacije in deregulacije.

Ta vztrajnost potrjuje, da smo narod zamudnikov v dobrem in slabem. Zdaj smo z značilno zamudo sredi prvega resnega poskusa neoliberalizirati Slovenijo. Vladni koncept »reševanja« krize ima izrazite neoliberalne značilnosti, skrite pod všečnimi oznakami vitke države, umika iz gospodarstva, večanja konkurenčnosti in varčevanja na kvadrat. Časovno, vsebinsko, ideološko prenapeti koncept je za Slovenijo dobesedno rušilen.

Našo neomašino poganja ta čas več prepletenih dejavnikov. Splošni izgovor za vse je kriza. Pomagata mu zunanji pritisk EU in pritisk razsutega domačega gospodarstva. Odločilni pa sta seveda sestava in narava sedanje oblasti.

Stranki obeh Janezov sta nevarna kombinacija neoliberalizma in avtoritarnosti. Janša je v osnovi oportunist, vendar ga trajno vleče k neotom. Njegova prva vlada je znižala davke za bogate, hotela uvesti enotno davčno stopnjo in odločilno pomagala pri razmahu tajkunstva. Finančni minister Šušteršič, poleg Janše glavni arhitekt protikrizne strategije in resnični šef Virantove stranke, je ta čas prvi neoliberalec v državi.

Minister ne priznava, da je neo, ampak se skriva za masko strokovnosti in objektivnih nuj. Zdaj mu obupno zgrešeni vladni koncept in odpor proti njemu to masko trgata z obraza. Pod njo se kaže ideolog in zmerno nadarjen ekonomist. To skrivaštvo je nasploh zanimiv fenomen: neoliberalizem razgraja v politiki, ekonomiji, medijih, ljudi, ki bi priznali, da so neoliberalci, pa nikjer. Naše lokalne kopije Friedmana (eno od prepoznavnih znamenj: sindikate bi utopili v žlici vode) se skrivajo za različnimi oznakami (neokonservativci, eklektiki, neuvrstljivi itd.), predvsem pa za svojimi nauki, ki so menda onstran ideologije, brez alternativ in za vse čase.

Tako zakrinkan in po osnovnih sporočilih preprost se neoliberalizem širi laže, čeprav izraziti neoti sami po sebi niso velika vojska. Zadostuje nekaj agresivnih neoekonomistov, nekaj uveljavljenih neonovinarjev v odmevnih medijih, nekaj štrlečih neopolitikov, njihovo živahno sodelovanje in medsebojna podpora. »Konform, uniform, chloroform« je neoliberalno sholastiko v medijih in akademski sferi označil nemški publicist Heribert Prantl.

Bistvene sestavine prodornosti neoliberalcev pa so tudi ideološka izgubljenost, pasivnost ali tiho pajdaštvo na drugi strani, zmeda in histerija v javnosti, razočaranje nad levico in politiko nasploh, klientelizem itd. Na takem rastišču lahko razmeroma majhne, a napadalne skupine, povezane z ideologijo in pričakovanimi koristmi, močno vplivajo na javno mnenje, se uveljavijo in se naposled spečajo s politiko. Z zadnjo spremembo oblasti je to spajanje doživelo crescendo.

Kako se bo pri nas končal prvi množični neoliberalni naskok, je zelo odvisno od odpora. Če bo močan in trajen, se utegne ponoviti zgodba, v kateri se je Janša v svojem prvem mandatu zaradi nasprotovanja sindikatov odpovedal t. i. mladoekonomistom. Toda tokrat bi to storil teže, ker je Šušteršič-Virantova stranka del koalicije, ki bi jo lahko hud spor med premierom in finančnim ministrom razklal in pokopal. Manj verjetno je tudi zato, ker bi moral Janša v takem primeru temeljito spremeniti protikrizni koncept in opustiti veliko puščanje krvi. Preobrazba iz volka v jagnje pa bi mu še bolj spodkopala avtoriteto.

Izraz neoliberalizem se dolgo ni prebil v širšo javno rabo. Zdaj postaja vsakdanji, kar inflatoren pojem. S tem se prazni, pomeni vse in nič. Zato je treba sproti tolmačiti, kaj ta abstraktni pojem konkretno prinaša, in ga povezovati s konkretnimi pojavi, učinki, skupinami, posamezniki. K temu spada ugotovitev, da je neoliberalizem ne samo ideološka, ampak tudi etična in moralna kategorija, saj uničuje osnovno družbeno solidarnost. V človeku vidi površno civilizirano žival, ki jo ženejo zgolj pohlep, tekmovalnost, želja po maksimiranju moči in bogastva. No, take živalce so predvsem trdi neoliberalci sami.

Slovenija se je na neoliberalizem v dolgih letih indoktrinacije in hkratnega gospodarskega napredovanja (v letih pred krizo umetno napihnjenega) deloma navadila in ga sprejela. To velja zlasti za dobršen del elit. Toda »spodaj« ideali solidarnosti, pravičnosti, enakosti še živijo in se s krizo, ki je noče biti konec, krepijo. Isto velja za večino srednjega razreda. Jasneje postaja, da so izvajalci in propagandisti neoliberalizma uničevalci, škodljivci in sovražniki velike večine ljudi, in to levih in desnih prepričanj. Ta uvid zelo ovira ostra politična polarizacija, zasidrana tudi med navadnimi volivci. Stiska in vladno puščanje krvi te plašnice polagoma odstirata.