Spopad

Janko Lorenci

20. 4. 2012  |  Mladina 16  |  Kolumna

Slovenija je v kar hudi godlji. Mučijo nas stvari od zunaj in lastni problemi. Kriza globoko spreminja EU. Članice so manj enakopravne, nacionalni egoizmi se krepijo, kapitalizem postaja surovejši, razlike v razvitosti naraščajo. Igro vodi Nemčija, ki skupnost na silo glajhšalta po svojem kopitu in pri tem nevarno prenapenja lok. Njena terapija zategovanja pasu za vsako ceno škodi vsem, šibkejše države pa peha v propad, pomaga domačim neotom pod krinko krize razstavljati socialno državo in posredno marsikje duši demokracijo.

Napetosti rastejo zlasti v bolehnem južnem loku članic. Žrtev vsiljene nemške terapije smo tudi mi. A pozor: dodatno jo zaostrujemo sami – slabi impulzi iz Unije se ujemajo z neoliberalnostjo in naravo sedanje oblasti ter slepo poslušnostjo do velikih v EU.

Klavrna resnica je, da je Slovenija v vseevropskih gibanjih čedalje bolj del južne Evrope. Kakor je stvari zastavila vlada, drvimo v še večje težave. Sedanje merjenje moči oblasti s sindikati je izjemno pomembno, morda kar usodno za naravo kapitalizma in demokracije po slovensko. Spremljajo ga dileme.

V glavnem in kratkoročno se zdi najrazumnejše obojestransko popuščanje. Če bi vlada sindikate zlomila (stavke bi ugasnile, referendumi izostali), bi se vrata na stežaj odprla nasilnemu lomastenju te oblasti po celotnem spektru družbe. Simbolno-psihološki zastavki spopada daleč presegajo njegovo materialno (plačno) vsebino. Sindikati so tačas kljub svojim tradicionalnim slabostim najpomembnejši branik pred širjenjem strahu in otopelosti, pred povoženjem in razdejanjem javnega sektorja ter pospešeno potjo v dvotretjinsko družbo z odpisano spodnjo tretjino in posebno kasto v zgornjih dveh.

Če pa bi sindikati vlado povsem zablokirali (s stavkami, referendumi), bi se ponovila Pahorjeva vladavina in se nadaljevala v vegetiranje, pogrezanje v kaos in recesijo.

Manevrski prostor za sporazum med vlado in sindikati obstaja. Sindikati bi morali glede plač nekoliko popustiti, saj je normalno, da nosijo del neizbežnega kriznega bremena. Hkrati je njihov odpor upravičen; oblast pri pogajanjih manipulira, jih skuša razklati in ves javni sektor prikazati kot zajedavski. Utemeljene so tudi širše zahteve sindikatov. Oblast bi jih rada demonstrativno zlomila tudi zato.

Vlada bi lahko konsolidacijo javnih financ, prioriteto vseh prioritet, brez težav in brez kršitev zahtev EU raztegnila do konca leta 2015. Tako bi dosegla vsaj troje: se izognila naglemu drastičnemu rezanju, kar mesarjenju na mnogih vitalnih področjih, si pridobila prostor za dogovor s sindikati in preprečila dodatno povečanje recesije, vnaprej sprejete s prav neverjetno ležernostjo. Hkrati bi se morala takoj lotiti pokojninske reforme oziroma dati v proceduro zakon, ki sta ga sprejela prejšnja vlada in parlament.

Janševa vlada se je krize lotila v temelju zgrešeno, vsebinsko in psihološko. Koncepta velikega puščanja krvi ji brezpogojno ne vsiljuje nič in nihče. Na voljo ima alternative. Vendar je vladanje zavestno začela s šok terapijo in silovitim dramatiziranjem položaja. Temu služi tudi hlastno uvajanje zlatega fiskalnega pravila. Tako je takoj proizvedla oster socialni konflikt. Hote ali nehote? Če ga ni hotela, ne vidi za pol koraka naprej. V nasprotnem primeru hoče res na veliko preurediti Slovenijo.

Pomembno je tudi to: propad socialnega dialoga bi hudo povečal družbeni nemir. To in z divjim rezanjem programirana recesija bi naše mednarodne ocene poslabšala bistveno bolj kot počasnejše, a še vedno od EU požegnano zmanjševanje raznih primanjkljajev.

Izid spopada, ki se je s prvo stavko šele začel, je nepredvidljiv in povezan z visokimi tveganji za oba tabora in vso državo. Zato bi moral imeti prednost sporazum. Zanj je bistveno bolj odgovorna vlada, ki ima, kot rečeno, dovolj prostora za umik.

Hkrati je tu dilema. Sporazum s sindikati, sam po sebi zaželen, bi vladi olajšal in podaljšal življenje. To pa bi bilo, kot jasno kaže vrsta vladnih potez in namer, za Slovenijo skrajno slabo. Sporazum bi bil zato res pozitiven le, če bi vlada hkrati s sporazumom temeljito popravila koncept, s katerim je začela, opustila strahovanje, se odrekla slepemu drvenju, si odmašila ušesa itd. Je tega sposobna?

Iz močvirja prepletenega zunanjega in notranjega dogajanja zlepa ne bomo zlezli. Vedno bolj očitno postaja, kako nujno potrebujemo novo in drugačno politiko. Opozicija se obnaša klavrno; ne brani resno socialne države, se medlo odziva na kadrovske in druge naskoke oblasti, ne podpira sindikatov, kolikor si to zaslužijo, butasto sprejema forsiranje fiskalnega pakta. V izrednem stanju, ki ga ustvarja oblast, se vede kot na pikniku in tako posredno spodbuja Janševo agresivnost in zmote.

Tako daleč smo, da družba potrebuje zaščito pred lastno politiko, še posebej pa pred sedanjo oblastjo. Ta vlada, ki jo večinoma sestavljajo hladni, brezobzirni ljudje, ki povsod nastavljajo svoje klone, je nevarna in – ponavljamo – zaostala, saj naskakuje temelje razvoja in človečnosti: pravnost, socialno kohezijo, politično higieno, javno šolstvo in zdravstvo … Brez vsega tega tudi uspešne ekonomije ni.

Samo sindikati so premalo, potrebna je široka fronta zavračanja. Samo odpor zelo različnih skupin in posameznikov lahko doseže, da bo škoda zaradi vladanja, s kakršnim smo obdarjeni, čim manjša. Molk, potiskanje glave v pesek, prosjačenje za milost in izjeme se bodo maščevali tudi ponižnim in preračunljivim.

Tačas smo vsi sindikati.