Čakanje se ne izplača

dr. Bogomir Kovač

26. 4. 2012  |  Mladina 17  |  Ekonomija

Pred dobrim tednom so imeli na nacionalni televiziji velike povolilne intervjuje Janša, Janković in Pahor. Namesto odrešitve so povzročili še večjo zaskrbljenost. Janša je vsevprek slikal zunanje in notranje grožnje krize, da bi prikril politično polomijo svojih ukrepov. Janković je sicer ponujal najustreznejšo ekonomsko strategijo, toda z zmedeno opozicijsko politično presojo. Pahor pa je kot vedno predvsem nastopal, brez prave vsebine in s pogosto napačnimi sklepi. Politično soočanje je bila plehka napoved prihodnjega političnega spopada.

Za Janšo je leto 2012 ura politično-ekonomske resnice, sam je kajpada mesija, vlada in koalicija pa sta tukaj zato, da ljudstvu pojasnita trpljenje, ki so ga seveda zakrivili drugi. Varčevalni vladni program, zakon o uravnoteženju javnih financ in zlato fiskalno pravilo so trije vzvodi sprememb. Vladni cilj pri tem niso gospodarska rast, zaposlenost in blaginja, temveč znižanje zadolževanja, manjše obrestne mere in uravnoteženost proračuna. In to za vsako ceno, brez posebnega socialnega prizanašanja in politične spravljivosti. Letos za slabo milijardo, drugo leto podobno. Fiskalna konsolidacija je nepovraten proces. Ključ zanjo pa je zlato fiskalno pravilo v ustavi, ker pomirja EU in »finančne trge«. Zgled je kajpada Nemčija, ki zaradi njega živi dobro in stabilno.

Politiki igrajo tvegano igro, njihove igralske sposobnosti pa niso dorasle merilom. Janša je ostal žrtev svojih lastnih zablod, Pahor bo večno nedorasel, Janković pa je menedžer.

Janša meni, da nas lahko rešijo kredibilnost vlade, pomiritev finančnih trgov in tuje investicije. Toda kredibilnost vlade, ključna za finančne investitorje, pada. Politični odpor sindikatov prerašča v razredni boj, opozicija je zavrla hitenje z zapisom zlatega pravila, prve razpoke so tudi že v koaliciji. Seveda je čista politična neumnost, da odprete vse fronte, od kulturnikov in univerze do javnega sektorja, od mladih družin do upokojencev. Podobno, kot je ekonomsko povsem zgrešeno varčevalno hitenje v recesiji, pa zapostavljanje strukturnih reform in arbitrarno zunanje rezanje plač in stroškov. EU zahteva znižanje strukturnega, ne pa tekočega primanjkljaja, konec pričakovanih sprememb pa je leto 2015 in ne 2013. Struktura predlaganega proračuna je zgrešena, ker največ jemlje izobraževanju, prometni infrastrukturi in diplomaciji. Vlada ne želi sodelovati pri reševanju bank in podjetij, Janša podcenjuje politiko rasti. Zato je odpor vsak dan večji, kaos pa se poglablja. Vladni ukrepi dejansko poslabšujejo ratinge in dražijo naše zadolževanje. Janša ni politični rešitelj, bolj spominja na ekonomskega pogrebnika te države.

Pahor je dva dni kasneje blestel v svojem teatralnem elementu. Seveda ni povedal ničesar, kar bi imelo ekonomsko težo, še manj se je spomnil, da njegovi vladi ni uspelo zagotoviti vzdržnosti javnih financ, da je s svojimi potezami povzročil politično krizo in predčasne volitve. Krčenje javnih izdatkov, znižanje investicij, blokada bančnega sistema in politično brezpotje so tlakovali pot druge recesije. To je odgovornost Pahorjeve administracije, ki pa je ta največja »zguba« slovenske politike niti ne vidi niti ne prizna. Seveda to ni najhujše. Še bolj zgrešene so njegove mednarodne presoje, kjer bi moral blesteti. Zlato fiskalno pravilo je zanj še vedno osrednja potrditev Slovenije v EU, bližina slovite dvojice Merkozy ga še vedno neustavljivo privlači. Za mednarodno potrditev bi žrtvoval vse, sebe, stranko in celo ekonomiko svoje države, o kateri po treh letih vladanja še vedno ne ve dovolj.

Dejansko je najboljšo ekonomsko oceno podal Janković. Najprej je pravilno naštel temeljne grehe Janševe prve vlade. V obdobju 2005–2008 so se na veliko zadolžile banke in podjetja, ki so slabo investirala in začela usodno finančno destabilizacijo države. Potem so bili tu katastrofalni menedžerski prevzemi, ki so se začeli s politično prodajo Mercatorja, in kajpada so Janševi blokirali vse za dolgoročne reforme Pahorjeve vlade. Janković pragmatično obrača izhodno strategijo. Proračunsko zapiranje je manj dramatično, temelji na podaljšanju interventnega zakona do konca leta, dvigu DDV-ja na prihodkovni strani in nevtralnem davčnem spodbujanju rasti. Zanimata ga rast in zaposlenost, reševanje podjetij in bank, v ospredje postavlja socialni in ne fiskalni pakt, srednjeročne reforme in ne kratkoročne prisilne ukrepe. To sta drugačna filozofija in ekonomska logika povečevanja kredibilnosti države na finančnih trgih in v EU.

Toda njegova politična drža, zlasti z vidika opozicije, ni bila dovolj jasna. Ena osrednjih tez, da bo podprl reforme in fiskalni pakt, če bo vlada predložila makroekonomsko projekcijo do leta 2015, je čista politična neumnost. To lahko vlada stori, kadar hoče, izpovednost takšnih projekcij pa je nična. Malo ali nič ni govoril o vladi v senci, ki bi lahko bila ključen vzvod njegove strokovne politične moči in morda tudi večje kredibilnosti države. Premalo jasno je pokazal, kakšna naj bo ekonomska, politična in kulturna alternativa tej vladi. Če vlada izgublja legitimnost, če Janša dramatično priznava, da je tvegal preveč in izgublja, je nenavadno, da opozicijski voditelj tega ne izkoristi. Tudi za jasno oceno, da vlada mora spremeniti smer ali pa gremo na volitve.

Politiki igrajo tvegano igro, njihove igralske sposobnosti pa niso dorasle merilom dobrih kriznih menedžerjev. Janša je ostal žrtev svojih lastnih zablod, Pahor bo večno nedorasel, Janković pa je menedžer in očitno ni politik. Toda kako v tej deželi za 1. maj prepričati ljudi, da se čakanje na političnega Godota ne izplača?