Zasedeno, Hrvat

Heni Erceg

18. 5. 2012  |  Mladina 20  |  Hrvaška

Prvi človek bizarne in unikatno hrvaške ustanove, ministrstva za branitelje, je te dni prišel na dan z izjemno zanimivo zamislijo. Predlagal je, da naj bi udeležence gejevske parade, ki naj bi potekala v Splitu, varovali branitelji, ker »ljudstvo nikomur ne zaupa bolj kot braniteljem«. Takoj nato je dodal, da ti nikakor »ne sodijo v to družbo«, vendar jim je pač »veliko do demokracije«. Ne vemo, zakaj je omenjeni minister tako prepričan, da v množici, ki šteje kar pol milijona braniteljev, ni tudi takšnih s homoseksualnimi nagnjenji, toda zamisel je vsekakor poučna na ravni razkrivanja nezdravih družbenih razmer, če govorimo o ljudeh, ki se po čemerkoli razlikujejo od kolektivne danosti. Vsi ti ljudje so latentno ogroženi, zato je misel, da bi prav branitelji, večinoma tudi sami zagrizeni nasprotniki vsakršne drugačnosti, jamčili, da udeležencev gejevske parade v Splitu ne bodo ponovno kamenjali, precej izzivalna, kolikorkoli že je imbecilna.

Gre pravzaprav za poskus nekega vladnega ministra, da bi priskrbel nadomestek za državo in njeno (ne)moč, da bi institucionalno varovala udeležence javnega zborovanja, kakorkoli že se ti imenujejo, hkrati pa ta poskus razkriva popolnoma shizofrene družbene razmere na Hrvaškem. Tukajšnja oblast se ukvarja izključno s številkami, z davki, s krizami ... zaprta v svojih birokratskih kabinetih, resnično življenje, precej neprijetno, pa poteka nekje drugje. Na ulici. Tam je dogajanje zelo intenzivno, očitno se izmika nadzoru kompromisarske politične elite in uzdam tako imenovane pravne države, zaradi česar na ponavljajoče se fašistične pojave pravzaprav ni mogoče najti pravega odgovora. Niti zakonskega, še manj političnega.

Še več, radikalna nacionalistična desnica se dobro zaveda znane nepripravljenosti socialdemokratov, da bi sploh opazili dogajanje »spodaj na terenu«, kaj šele, da bi obrzdali retrogradne, resno nevarne pojave. Ta oblast je na primer gluha za odvratna fašistična sporočila, ki jih je bilo mogoče v režiji cerkve in radikalne, pa tudi institucionalne desnice spet slišati v Pliberku, menda mitskem kraju poboja Hrvatov, ki so ga zagrešili partizani. V resnici pa kraju, ki so ga spet uporabili kot močan mikrofon za širjenje podivjanega sovraštva in nenadzorovano slavljenje nekdanje ustaške države.

Prav te patološke družbene razmere, ki so posledica novega konkubinata socialdemokratov na oblasti in velike skupine najrazličnejših nacionalistov in ksenofobov, omogočajo ulici, da deluje kot vzporedna oblast. Od tod tudi frazersko, demagoško zgražanje političnih predstavnikov zaradi izjemno mučnega dogodka v Škabrnji, mestu v zadrskem zaledju, kjer so meščani najprej izkopali jarek, nato pa z žico ogradili veliko parcelo, na kateri je kot v nevarni pasti za divje zveri ostala skupina Romov. Ti so to zemljišče kupili in pošteno plačali.

Izživljanje nad preplašenimi Romi in njihovimi otroki je trajalo več dni, prebivalci Škabrnje, ki so v vojni v devetdesetih letih sami precej pretrpeli, so jih zmerjali, imenovali so jih četnike, jim grozili s smrtjo in jih imeli ves čas zaprte za žično ograjo kot v kakem priročnem koncentracijskem taborišču. Romi, popolnoma prestrašeni, so seveda hitro zapustili svoje zemljišče in odšli. V spremstvu policije, ki je vso to orgijo več dni mirno opazovala, njena edina naloga pa je bila, da neželeno etnično skupino čim prej pospremi z njene lastne posesti. Na fašistično divjanje meščanov, ki so ga ti podkrepili z izjavami, da v Škabrnji »od nekdaj živijo samo oni, Hrvati, katoliki, in da tu nikoli ni bilo ne Srbov ne Ciganov, in jih nikoli ne bo«, pa tudi na končni izgon Romov se je oblast odzvala zgolj s suhoparnimi priložnostnimi sporočili.

In premier in predsednik države sta se nekaj zgražala in sta »ostro obsodila neprimerne diskriminatorne izjave« in sta od pristojnih organov zahtevala »ustrezno ukrepanje« in so državni organi »ustrezno ukrepali«. Na zaslišanje so privedli župana in ta je jadikoval, da so tudi »Američani enako ravnali z Indijanci in so jih spravili v rezervate, ker niso hoteli živeti kot drugi ljudje«, potem pa je bil obtožen zaradi »motenja javnega reda in miru«. S tem je bila vloga pravne države v celoti izčrpana.

Prav tako naglo je skopnelo tudi splošno zgražanje intelektualne in politične elite zaradi pregona Romov iz Škabrnje. Pri čemer se je kolektivno zanemarilo bistveno, torej to, da Romov v tem mestu preprosto ni več. Odšli so in se ne bodo vrnili, tako da si torej državne strukture lahko oddahnejo, stvar je »ustrezno« rešena, krivci pa znani. Imenujejo se »neodgovorne skupine posameznikov«! In ne, tega provincialnega fašizma nikakor ne smemo imeti za sistemsko napako. Prav tako kot so bile za številne vojne zločine, množično izganjanje Srbov in prilaščanje njihove lastnine odgovorne zgolj posamezne kriminalne skupine, s čimer se je režim skušal spretno oprati sistemskega greha etničnega čiščenja.

V resnici pa vse hrvaške oblastne strukture vztrajno asistirajo pri dogodkih, kakršen je bil ta v Škabrnji, s svojo pasivnostjo, stalnim zmanjševanjem pomena težav in prelaganjem odgovornosti na menda posamezne skupine fašistov. Zaradi tega ta dva vzporedna svetova – svet politične oblasti in ulični svet – prav dobro delujeta, podobno kot leva in desna roka, vendar pri tem ves čas resno ogrožata tretjega, »odpadnike« od svetega nacionalnega kolektiva. Enkrat so to Srbi, drugič Romi, potem homoseksualci ... Skratka »Indijanci«.