Hollandova smer

dr. Bogomir Kovač

11. 5. 2012  |  Mladina 19  |  Hrvaška

Francoske predsedniške volitve in zmaga socialista Françoisa Hollanda sta dokaz, da sedanje reševanje krize v EU potrebuje resen zasuk. Podobno sporočilo je na super evropsko volilno nedeljo petih držav prišlo tudi iz Aten, nacisti in komunisti so v parlamentu. Kdor ne verjame ekonomskim argumentom, lahko sedaj poseže po političnih dokazih. V dobrem letu je v evroobmočju padlo deset vlad od sedemnajstih, politični prostor se radikalizira z desne in leve strani, sredina izgublja ekonomski kompas in politično moč. Dosedanji model ostre fiskalne konsolidacije in finančne obrambe evra po dveh letih ne daje niti ekonomskih niti političnih rezultatov. Hollande je za sedaj simbolni znanilec sprememb v evropskem centru, Grčija bo letos najverjetneje zapustila evroobmočje. Leto 2012 bo prelomno, toda ali bo prelom mogoče obrniti v pravo smer?

V Franciji se po sedemnajstih letih prevlade desnih golistov (UMP) vračajo na oblast socialisti. (PS). Ko bodo končane parlamentarne volitve, bo francoski politični zemljevid skoraj povsem rdeč. Toda hkrati bo dober del političnega prostora krojila skrajno desna Nacionalna fronta z Marine Le Pen. Več kot osem milijonov njenih volivcev poganja notranjepolitična ksenofobija, ekonomski nacionalizem in popolno zavračanje EU. To se izvrstno ujema z grškim volilnim izidom in tudi s padcem nizozemske vlade, ki jo je zrušila skrajna desnica, čeprav gre za vzorno sledilko nemških stabilizacijskih namer. Kot da v EU nihče ne vidi usodne zgodovinske lekcije velike depresije ter evropskega vzpona nacizma in fašizma. Če je to po naravi stvari zanemarila evropska in nemška desnica, ne bi smela nasesti evropska in zlasti francoska levica.

Hollande je za sedaj simbolni znanilec sprememb v evropskem centru, Grčija bo letos najverjetneje zapustila evroobmočje. Leto 2012 bo prelomno, toda ali bo prelom mogoče obrniti v pravo smer?

Če danes ostra fiskalna konsolidacija maje temelje povojne socialne države, če evro in skupni trg nista več pravo orodje politične integracije in ekonomske konvergence, če sta se v labirintih evropske birokracije izgubili evropska vizija in kredibilnost evropskih voditeljev, potem EU preprosto izgublja svoje zgodovinsko poslanstvo. Vse manj je jamstvo političnega miru, socialnega ravnovesja in ekonomskega napredka. Politično povezovanje je temelj skupne monetarne in fiskalne politike in ne obratno. Fiskalna konsolidacija in dosedanja reševanja dolžniške krize držav niso prinesli želenih rezultatov. Zato je Hollandov protikrizni zasuk šel v tri druge smeri.

Hollande se najprej vrača k jedru krizne ekonomike, regulaciji in obdavčitvi finančnega sektorja, ki ga politično dolži za začetno povzročitev in sedanje poglabljanje dolžniške krize. Tu zgolj nadaljuje usmeritve, zapisane leta 2009 v Larosierjevem poročilu, eni sijajnejših potez Sarkozyja v okviru G 20. Tu gre za politično idejo uravnoteženja ekonomske odgovornosti. Te krize niso povzročile zapravljive socialne države, temveč špekulativni zasebni finančni sektor.

Ključni vzvodi reševanja finančne krize tičijo pri bankah in nebančnih institucijah. Hollande se zavzema za aktivnejšo vlogo ECB, ne zgolj pri zagotavljanju likvidnosti monetarnega sistema, temveč tudi posredne solventnosti držav. Draghi na čelu ECB in Monti sta veliko bližje tem pogledom kot Merklova in nemška Bundesbanka. Reševanje dolžniške krize je veliko bolj monetarni, bančni in ne toliko fiskalni problem. Zato za EU ni ključna fiskalna, temveč finančna konsolidacija dolgov, s sistemskimi odpisi, prestrukturiranjem in refinanciranjem.

Šele tretji korak zadeva samo fiskalno konsolidacijo. Davčna reforma skrbi za povečanje prihodkovne strani, odhodkovna ne sme prizadeti temeljev socialne države. Namesto radikalne nominalne konsolidacije (triodstotni primanjkljaj leta 2013) prisega na strukturni primanjkljaj, srednjeročne prilagoditve in dolgoročne reforme (2017). Temeljni družbeni cilj sta rast in zaposlenost in ne kratkoročno zapiranje primanjkljaja, zato zahteva revizijo fiskalnega pakta in opustitev prisilne fiskalne konvergence do leta 2013. Tu že ima zagovornike v Španiji, Italiji in drugod.

Hollandove zamisli treh korakov gredo v pravo smer. Kredibilnost izhodne strategije je treba povečati z obratom k rasti in zaposlenosti, restrukturiranje dolgov in rekapitalizacija bank sta pri tem ključna, poleg dolgoročne proračunske izravnave potrebujemo tudi uravnoteženje plačilnih bilanc, fiskalna konsolidacija ni cilj, temveč zgolj sredstvo za dosego družbene blaginje. Tudi IMF (World Outlook, 2012) edino pravo rešitev vidi v restrukturiranju dolgov in upočasnitvi fiskalne konsolidacije. Problem EU so strukturne spremembe in ne likvidnost. Fiskalna disciplina je pomembna dolgoročna zaveza, ker omogoča potrebno kratkoročno prilagodljivost. Brezglavo hitenje, nočne seje, pravna improvizacija in fiskalna trma so tudi pri nas postali zaščitni znak zgrešenih evropskih potez. Učna ura z zamudo in tudi s slabimi učenci.

Hollande bo imel težave s konkretizacijo zasuka, najprej v ekonomsko problematični Franciji, pa politično nepopustljivi Nemčiji in idejno brezkrvnem Bruslju. Najverjetneje bomo letos dobili dva papirnata pakta, kjer bosta fiskalna konsolidacija in rast gladko združljivi. Merklova in Hollande pa bosta končala v nekakšnem novem Merkolandu namesto stare groteskne naveze Merkozy.

Hollande je danes zgolj upanje drugačnosti. Dejansko ne vemo, ali gre za sivo eminenco francoske levice, ki bo EU dala nov politični zagon, ali zgolj novo sivo evropsko miš.