Kastracija očeta slovenske države

Bernard Nežmah

1. 6. 2012  |  Mladina 22  |  Pamflet

Parlamentarne stranke, ki praktično nikoli niso enoglasne, so se tokrat zedinile. Seveda ni pledirati za apriorno strankarsko enotnost, saj politično pluralna družba zahteva prav prakso, da se z najvišjega odra politike sliši čim več različnih glasov in s tem kajpak tudi pomislekov proti predlaganim vladnim zakonom. Vsekakor pa je malo primerov v zgodovini slovenske parlamentarne demokracije, ko so predstavniki parlamentarnih strank drug za drugim ponavljali isto stališče. Kaj je torej vsebina, ob kateri sta segli v roke celo najbolj antagonistični stranki, kot sta Janševa SDS in Jankovićeva PS? – Praktična ukinitev referenduma!

Ustavo nameravajo spremeniti kar na treh mestih – odpravili bi možnost, da da pobudo za razpis referenduma 30 poslancev, Državni svet, ostala bi le še pobuda vsaj 40 tisoč volivcev, obenem pa bi referendumski izid veljal samo v primeru, ko bi se glasovanja udeležilo najmanj 35 odstotkov volilnih upravičencev.

Kaj je pripeljalo do redukcije referenduma?

Referendum je bil dolgo mednarodni ponos Slovenije, ki je ob Švici država z drugim največjim številom državnih referendumov. Referendum je dejansko Oče slovenske državnosti. Predlogi o odcepitvi oziroma osamosvojitvi od Jugoslavije so leta 1990 trčili ob jugoslovansko armado, katere vrh je grozil, da bo z orožjem branil ustavno ureditev, torej enotnost in nedeljivost Jugoslavije. Kako se je bilo torej moč upreti vojaškim grožnjam na ravni ideje? Kratica JLA je pomenila jugoslovansko ljudsko armado, se pravi, da je bila po imenu to ljudska vojska. Če bi politiki izglasovali neodvisnost z dvigom rok v skupščini, bi bila to politična odločitev. Odločitev za plebiscit, ki je bil sinonim za referendum, je bila ena najmodrejših državotvornih potez. Devetdeset odstotkov volivcev je odločalo na plebiscitu in devetdeset odstotkov le-teh je glasovalo za Slovenijo. Fascinantna večina je tako ustanovila svojo lastno državo. In nekako v zahvalo očetovstvu je dobil referendum častno mesto v slovenski ustavi.

Dobrih 20 let kasneje so predsedniki parlamentarnih strank dosegli zgodovinski konsenz, da očeta države kastrirajo. Da mu vzamejo moč, ki jo ima.

Kaj pomeni pravica do referenduma? Prenaša del oblasti iz parlamenta na ljudstvo. To so izjemni trenutki, ko lahko volivci preglasujejo poslance. V Švici s tem nimajo težav. Parlamentarne stranke ne bentijo zaradi njih, mediji poročajo o razlogih za in proti, nikoli pa ne pozivajo k ukinitvi referendumske pravice. Sprejeto je dejstvo, da je to normalno stanje urejanja skupnih zadev, enkrat sklicatelji glasovanja zmagajo, drugič pač izgubijo.

Toda v Sloveniji se je ubijanje referenduma začelo takoj, ko se je pojavil prvi. Ko so volivci leta 1996 zbrali zahtevano število podpisov za sklic odločanja o večinskem volilnem sistemu, se je našlo trideset poslancev vladne LDS, ki so predlagali svojo verzijo volilnega zakona in za njimi še Državni svet s svojo. Naenkrat so bile v parlamentu tri referendumske pobude. Dve zgolj zato, da bi obstruirale prvotno zahtevo 40 tisoč volivcev. Po peripetijah z interpretacijo rezultatov 3 referendumov naenkrat je vladajoči koaliciji uspelo, da je izničila referendumski izid.

In odtlej so vsak naslednji referendum- izvzemši NATA in EU – pričakale besede, kako je nesmiseln, koliko nas bo stal, kako je treba omejiti pravico do referenduma. Iz leta v leto je nad njim visela smrtna obsodba. Po pretnji policijskih sindikatov z zbiranjem referendumskih podpisov pa so se politiki poenotili v eliminaciji referenduma.

Predsednik parlamenta Gregor Virant je bil najhujši jurišnik, saj se je zavzemal, da bi od iniciatorjev referenduma zahtevali povrnitev dela stroškov referenduma. Si ga lahko predstavljamo leta 1990, ko bi pred plebiscitom dejal, da če ta ne uspe, bodo morali stroške plačevati tudi predlagatelji!???? Kaj takega ni padlo na misel niti polkovniku Milanu Aksentijeviću, ki je v skupščini predstavljal jugoslovansko armado.

Rezultat strankarskih dogovarjanj je sicer manj radikalen, a vseeno drastičen. Predlog, ki odvzema referendumsko pravico 30 poslancem in Državnemu svetu, je vsaj v načelu konsistenten, saj v teh primerih ne gre za neposredno pobudo državljanov. Tudi omejitev vsebin glasovanja, ki bi izločile pobude, povezane z vprašanji državnega budžeta, je glede na evropske prakse razumljiv. Toda postaviti kvorum 35 odstotkov!???

Če bo del vladnih strank ob razpisu referenduma pozival državljane, da naj ga bojkotirajo, je možnost njegovega uspeha minimalna.

Ergo, parlamentarna edinost zoper referendum je poteza, ki praktično odpravlja možnost referendumskega uspeha. In s tem domala vso oblast jemlje nazaj v poslanske roke.

Kar je perfidno. Četudi bi razumeli, da so stranke iskale možnost, kako omejiti titansko moč sindikatov, ki bi lahko blokirala krucialne zakone, je njihova reakcija nesorazmerna. Zadoščala bi korekcija o prepovedi budžetskih referendumov, zdaj pa odpravljajo samo bit referenduma.

Osrednji problem države je enormna zadolženost in velik proračunski primanjkljaj. So to povzročili simpatični in manj simpatični referendumi?