Sorodniki iz Amerike

Heni Erceg

1. 6. 2012  |  Mladina 22  |  Hrvaška

Hrvaški državni vrh je proslavil dan oboroženih sil, v glavnem sam s sabo in v družbi množice uniform, po zraku sta paradirali tisti dve ali morda tri letala, spodaj nekaj bojnih vozil Patria; nakup teh se tudi tukaj preiskuje zaradi sumov korupcije in podkupovanja. Prebivalci otokov Vis in Lastovo pa so bili deležni posebne časti, saj so gostili predsednika republike. Trenutek je bil res nadvse primeren za veličastne besede in pomp, kajti oborožene sile pravkar pretresa hud škandal, ker je prišlo na dan, da so številni častniki, več kot 30 naj bi jih bilo, že leta 1999 menda postali nesposobni za delo, vendar so, glej si ga no, to nepomembno podrobnost pozabili sporočiti firmi, pri kateri so zaposleni, torej obrambnemu ministrstvu. Tako ti ljubitelji domovine, različni generali, polkovniki ... že 12 let poleg visoke plače prejemajo tudi astronomska nadomestila, približno tisoč evrov na mesec, zaradi domnevne invalidnosti. Eden od njih, očitno zdrav kot dren, je bil celo vodja misije v Afganistanu, tam, kamor naj bi Hrvaška, skupaj s svojo najljubšo politično mentorico, Ameriko, prinesla mir in demokracijo domorodnemu prebivalstvu.

Njihov vrhovni poveljnik, predsednik Republike, pa je podobne fraze o takem in drugačnem napredku namenil prebivalcem otokov Vis in Lastovo, ki ju je, kot piše v poročilih, »zasedala jugoslovanska vojska« vse do »osvoboditve« v začetku devetdesetih let. Od takrat sta, bi lahko sklepali, doživela demokratični, gospodarski in kulturni razcvet, postala sta prostor izjemno kakovostnega življenja, prav tako kot vsi drugi dalmatinski otoki.

Tako bi bilo vse skupaj videti v romantičnih sanjah ali banalni viziji kakega turista, za katerega otok pomeni zgolj uživanje v kopanju, sveže ribe, olivno olje, dobro vino in podobne neumnosti. Resničnost je seveda nekaj povsem drugega. Zato nas tudi skrbi, ali se je predsednik države sploh že vrnil z izleta na Vis in Lastovo, saj bi mu to moralo vzeti veliko več časa kot pot do Afganistana, najmanj štiri dni. Potovanje od Splita do Lastova in nazaj namreč v ugodnih vremenskih razmerah traja polna dva dni, do Visa prav tako, trajekt vozi samo enkrat na dan, to pomeni, da odpluješ danes, vrneš pa se lahko šele jutri, in to še pred zoro. Torej, dva otoka, štiri dni potovanja.

Zato je res škoda, da vsega tega mučenja, ki ga še 20 let po »osvoboditvi« otokov izpod osovražene Jugoslavije in njene vojske preživljajo otočani, pri čemer drago plačujejo prevoz z dotrajanimi, neizmerno počasnimi trajekti, ni občutil tudi hrvaški predsednik. Kajti jasno je, da je s kakim hitrim gliserjem vljudnostno obiskal Vis in Lastovo ter tam, tako kot vsi njegovi predhodniki, birokrati nekdanje Jugoslavije in sedanje Hrvaške, nekaj govoričil o potrebi po »revitalizaciji otokov«, ki so naše bogastvo, in še, da »so razvojne možnosti otokov odvisne predvsem od sposobnosti, vztrajnosti in znanja otočanov«. Lepo in pametno! Edini manjši problem je vražja starost tamkajšnjega prebivalstva, saj se med otoškimi starčki komajda najde kak mlajši in seveda brezposeln človek.

Ker niti ta vlada, kakor je veljalo že za vse dosedanje, v svojih modrih načrtih in razvojnih strategijah nikjer sploh ne omenja dalmatinskih otokov, bi predsednikov govor lahko razumeli tudi kot svojevrsten cinizem. Toda ne, to je dejansko iskrena ponazoritev tradicionalnega odnosa do Dalmacije in njenih otokov, ki jih jemljejo izključno kot dobro založeno turistično tržnico, s katere bo ob koncu sezone mogoče pobrati precejšnjo količino deviz za napolnitev državnega proračuna. Ko bo poletja konec, pa se bo vseh 120 tisoč večinoma starih ljudi, ki živijo na 60 naseljenih otokih, znova pogreznilo v nespremenljivo, dobro znano gorje, saj bodo spet deležni mačehovskega odnosa oblasti, ki se ne zmeni niti za njihove osnovne življenjske potrebe.

Lastovo je na primer od kopna oddaljeno 54 navtičnih milj oziroma borih 99 kilometrov, pa vendar, če si tam kdo razbije glavo ali ga zadene kap, mora čakati na prevoz na celino z dotrajanim vojaškim helikopterjem, ker Hrvaška vse do danes še ni nabavila niti enega sanitetnega letalca z bolničarji, pripravljenimi za nujno, prvo pomoč ponesrečencu.

Dolge ure neudobne plovbe in dva dni časa potrebujejo Višani in Lastovčani za popolnoma vsakdanji odhod na kopno, k zobozdravniku, frizerju ali morebiti za zadovoljevanje razkošnejših potreb, kot je recimo obisk kina, gledališča ... Hrana je na otokih precej dražja kot drugod, olajšav ni, davek pa seveda je. Turizem, na katerega pri deviznem zaslužku računa vsaka tukajšnja oblast, je na Visu še vedno omejen na dva dotrajana hotela, na Lastovu ni niti enega, hotele na Hvaru so uničili z divjo privatizacijo. Šolta, od Splita oddaljena le toliko, da bi bilo tistih nekaj milj skorajda mogoče preplavati, živi v predcivilizacijskem obdobju, brez enega samega hotela, še tisto malo otoškega gospodarstva je bilo uničenega s prihodom »osvoboditeljev«, ki so z vseh otokov pregnali jugoslovanske »okupatorje«, da bi nanje prinesli nove vrednote. Te pa je mogoče spraviti na skupni imenovalec stihijskih črnih gradenj in pohlepa, gnanega z zasebnimi interesi novih tajkunov.

Država se je pri tem barbarskem pohodu nad prastaro civilizacijo vedno držala ob strani, ni posredovala, ni pripravila potrebnih razvojnih načrtov za ta potencialno najpomembnejši del Hrvaške, ampak je vse njeno zanimanje omejeno zgolj na molžo deviz od sezonskega turizma in prepotentno lamentiranje o »najlepši obali na svetu«. Zato se menjajo države, vojske, ideologije ... ne pa tudi dalmatinski otoki. Ti živijo v svoji preteklosti kot nekdaj sorodniki iz Amerike. Dobrodošli so bili samo, kadar so prinesli dolarje.