Prašni drobci vsakodnevne zgodovine

Bernard Nežmah

8. 6. 2012  |  Mladina 23  |  Pamflet

Prvič v parlamentarni zgodovini je predsednik stranke na volilnem kongresu izgubil svoj položaj. Večina delegatov SD je namreč izbrala Igorja Lukšiča proti Borutu Pahorju. Precej demokratično, toda še vedno po principih samoupravljanja. Stranka namreč ni sledila zgledu francoskih socialistov, kjer so o vodji odločali zainteresirani volivci neposredno, brez delegatov, ki bi glasovali v njihovem imenu. Je bilo to nerešljivo? Nikakor, na kongresu kaže, da je potekala trgovina, ki je ponujala benificije za podporni glas. Toda, tudi v delegatskem sistemu bi vsaka volilna enota lahko organizirala volitve članstva, tako da bi delegati na kongres prinesli samo že izvoljeno ime v svojem rajonu.

Sicer pa je predsednik SD stvar SD, to, kar preseneča, je dejstvo, da stranka kot celota ni podprla svojega člana in dolgoletnega predsednika, ampak so ga po ovinku lansirali le njeni poslanci. Sporočilo je pikantno – Pahor je za pomemben del strankine nomenklature neprimeren za državnega predsednika. Vodja Državljanske liste Gregor Virant je nasprotno v kamere povedal, da ga on osebno podpira v predsedniški tekmi. Kar je paradoks, sploh če zazremo dejstvom v oči: za SD je Borut Pahor tujek na celi črti!

S stališča državljanov pa blagodejno, saj se obeta najzanimivejša predsedniška bitka doslej. Na zadnjih volitvah so se namreč pomerili trije bivši funkcionarji: Lojze Peterle kot bivši predsednik vlade, Mitja Gaspari kot bivši guverner Banke Slovenije in Danilo Türk kot bivši svetovalec generalnega sekretarja Združenih narodov. Tokrat pa kandidati poleg funkcij prinašajo tudi prepoznavni osebni slog: Milan Zver kot najbolj zmeren med voditelji SDS, Borut Pahor kot politik, ki v imenu države presega strankarske interese SD, in Danilo Türk kot predsednik, ki bolj ali manj govori le z besedami liberalne opozicije PS in SD. Izbira bo zares nazorna. Res pa je, da idej politične levice ne bo branil nihče izmed kandidatov.

Simpatije z gejevskim gibanjem spadajo v repertoar državljanskih pravic, ne pa levičarstva. Konec koncev sta istospolno orientacijo preganjala tako Stalinov kot Titov režim, ki sta poosebljala komunizem kot tak.

V modernem času bi bila klasična poteza levice zakon, ki bi med upravičence do dobička v podjetjih poleg menedžerjev, nadzornikov in delničarjev vštel tudi delavce. Takega zakona pa na Slovenskem ni sprejela nobena vlada.

A na volitvah ne bodo brez kandidata le levičarske ideje, ampak tudi okoljevarstveniki. Kot že mnogokrat, se je zdaj znova dogodil absurd, saj Evropska komisija grozi slovenski državi z milijonskimi kaznimi. V večini slovenskih mest je prebivalstvo zdravstveno ogroženo zaradi visokih prekoračitev nevarnih delcev v zraku. Zadeva vlade in županov? Ne, ljubljanski župan in boter gradbincev Zoran Janković – Dante je pred časom celo nonšalantno dejal, da se tega problema ne da rešiti. Premieri in okoljski ministri sicer niso bili tako kategorični, vendar pa so ravnali in še ravnajo tako, da se s tem ne ukvarjajo.

Tako znamo doživeti absurdno prihodnost, ko bomo slovenski državljani plačevali evropski komisiji velike milijone zato, da se bomo lahko še naprej zastrupljali z domačim zrakom!!! Res izjemen privilegij.

Sicer pa je ignoranca vsesplošna, tudi v medijih. Nacionalka je ob zadnjem signalu EU ponovila slikovno zgodbo, ko je opozorila na opomin, zraven pa pristavila besede prof. Petra Otorepca o zdravstvenih posledicah življenja v takem ozračju. Zdaj imamo kanon, ko nam vsake toliko postrežejo z njegovo izjavo, da je v Ljubljani umre 30 ljudi na leto, potem pa v naglici priletijo naslednje teme v oddaji. Se pravi, da v celi državi več sto ljudi spravi pod zemljo zrak slovenskih mest. – Grozljiva številka, ki pa ima celo manjši pomen za medije kot vest o izžrebanih številkah lota!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Aktualna vlada, ki po eni strani poudarja potrebo po večji samooskrbi s hrano, s predlaganim zakonskim ukrepom izniči svoj lastni program. Zdaj kani odpraviti uredbo o visokih odškodninah za spremembo namembnosti kmetijskih zemljišč. Kaj to enostavno pomeni? Da bodo zemljo, ki je namenjena pridelovanju hrane, v bodoče z lahkoto spreminjali v temelje gradbenih in poslovnih mastodontov.

Poleg SLS in SD temu nasprotuje tudi PS, kar je lep dokaz o dragocenosti opozicije. Stranka, katere župan je sistematično prekrščeval polja in travnike v zazidljive parcele, je tokrat branilka narave. Sicer cinično, a za okolje blagodejno.

Eno osrednjih medijskih vesti in navdušenj je bilo sporočilo, da je podjetnik Joc Pečečnik še za korak bližje gradbenemu dovoljenju, po katerem bo na teritoriju Plečnikovega stadiona zrasel velik betonski konglomerat.

V trenutku, ko so stadioni prazni, ko so športni klubi bolj ali manj pred bankroti, ko množice praznih stanovanj ni mogoče prodati, ko novih poslovnih prostorov praktično ne išče nihče, ko so trgovinski centri v opaznem upadu prodaje, se ljudstvo veseli novega betonskega velikana!??

Od profesure na Fakulteti za arhitekturo se je pred dnevi poslovil prof. Janez Suhadolc, ki je pred nabito polno dvorano - v kateri so poslušalci sedeli celo pod katedrom in stali med odprtimi vrati - z besedami in slikami ponazoril, da je Ljubljana mesto polno zaplankanih gradbišč, ki stojijo leta in desetletja. O katerih bi lahko pisali že zgodovino.