Zakockani ideali

Janko Lorenci

8. 6. 2012  |  Mladina 23  |  Kolumna

Evropska politika ima naglavni greh; spečala se je s (finančnim) kapitalom, tako pomagala tudi na evrotleh ustvariti kazino kapitalizem in zakuhati krizo, ki je kot virus mutirala v različne oblike (finančno, ekonomsko, dolžniško …). Ta kriza se je neločljivo prepletla s težavami, zdaj že krizo EU. Obe se medsebojno oplajata.

V Uniji vladajo od izbruha krize leta 2008 izredne razmere. Vse je podrejeno reševanju bank. Igro je doslej vodila predvsem Nemčija. Kanclerka je nastopala kot predstavnica kapitala (v Grčiji je reševala hazarderske nemške banke), zlepa in zgrda krepila vpliv Nemčije in evroobmočju vsilila dogmatičen koncept reševanja krize, za šibkejše članice nevaren, kar poguben.

V srku grške drame doživlja EU nekako od leta 2010 val nasilnega enotenja, ki krči ekonomsko in socialno suverenost članic evroobmočja. Vse poteka v imenu »pomiritve finančnih trgov«. Nemčija je v sodelovanju z Barrosovo komisijo in centralno banko izboksala fiskalni pakt in večini vsilila ostro varčevanje. Pospešeno enotenje ima dve značilnosti: krepi vlogo velikih članic Unije, zlasti Nemčije, in širi neoliberalizem, saj hitro in ostro varčevanje ni mogoče brez sistemskih rezov v socialo, šolstvo, zdravstvo. Po radikalnejših mnenjih je Unija v osnovi že lep čas projekt finančnega kapitala in koncernov. Z izbruhom sedanje krize so maske padle – politika je banke, večidel krive za krizo, rešila, breme pa naložile malemu Evropejcu.

Pospeševanje nastanka bolj poenotene Unije je spodbudilo skrajnosti na obeh straneh; na eni unitarne težnje z odkrito prevlado velikih, bolj ali manj neoliberalnih držav, na drugi nacionalizem, ksenofobičnost, nesolidarnost. To spopadanje nikakor ni omejeno samo na jug EU.

Dogajanje potrjuje, da Evropa čedalje bolj leze v stanje, ki ga Colin Crouch imenuje postdemokracija, ureditev, v kateri je politika stvar politikov, ekspertov in lobistov, politična javnost pa se spreminja v nemočno občinstvo ali izginja. V krizah je to še nevarnejše: vse se počne pod pritiskom časa in domnevno ne-

izogibne prisile kriznih razmer, vse se počne mrzlično, a kratkoročno, alternativ naj ne bi bilo. Za politiko je tako vladanje skušnjava za pot v avtoritarnost, saj je udobnejše kot vladanje v demokratičnih razmerah.

EU igra ta čas nevarno vlogo: pomaga vzdrževati izredne razmere, gazi po načelu enakopravnosti članic, posamične države, ki jih je v stisko spravila tudi gniloba njihovih elit, sili v invalidno demokracijo tehničnih vlad. V bolj prizadetih državah pa z naraščanjem socialne stiske, ki jo ustvarja vsiljeno in pretirano zategovanje pasu, posredno spodbuja ekstremistične, celo fašistične težnje.

Zagon v to smer se ta čas morda ustavlja. Prag znosnosti pospešene prisilne unifikacije je dosežen – nadaljnji pritisk bi Unijo razgnal. Nemška vladavina je vsaj začasno dosegla zenit.

Toda stvari še niso odločene. Kriza se nadaljuje, EU pa plačuje svoje napake – t. i. demokratični deficit, prelahkotno širjenje, prenagljeno uvedeni evro, gasilsko reševanje krize … Preplet vsega tega vodi v pasti avtoritarnosti, ogroža obstoj EU in razvoj. Osnovni vzroki težav in zdravila za krizo so jasni – obrzdanje »trgov« in ponovna vzpostavitev primata politike, ki bi znova imela pred očmi blaginjo večine. Prva velika priložnost za to je bila zamujena, ko so države rešile banke, niso pa jih ukrotile.

Evro kot da je v slepi ulici: zdrav skupni denar bi zahteval večje ekonomsko poenotenje evročlanic in dodatno krčenje suverenosti članic, to pa je ta čas – tudi zaradi slabih izkušenj z nemškim špardiktatom – politično in psihološko skoraj nemogoče. Konec evra je postal realna možnost, ki lahko usodno razmaje Unijo. Toda če je odprava evra pogoj za preživetje EU, bi ga bilo treba brez sentimentalnosti ukiniti.

Dogajanje je protislovno. Vztrajnost sistema je velikanska, toda nasprotovanje statusu quo se krepi. Odpor je morda prinesel več, kot se zdi na prvi pogled. Razpoloženje množic, duh časa se spreminja, neoliberalni kapitalizem ni več samoumeven, ampak osovražen, tudi v velikih članicah EU, saj se boleča neenakost stopnjuje tudi tam. Verjetno se vrača obdobje zmernih levih vlad (Francija), a tudi radikalnega zavračanja celotne stare politike (Grčija). Toda za zdaj dogajanje še naprej vodijo »trgi« in desne vlade, zdravilci, ki krizo pacajo naprej in jih pri tem po malem postaja strah.

Unija in mi z njo smo v prehodnem obdobju. Če si bo moralo nakopičeno nezadovoljstvo poiskati pot mimo ustaljenih političnih kanalov, bo toliko bolj nepredvidljivo. Dozdevno zdravi center EU se igra z ognjem in dopušča, da se obrobje lomi. V tem sesedanju lahko marsikje oživi mračna zgodovina, polna diktatur. To se bo neizbežno obrnilo tudi proti centru, in to ne samo ekonomsko; demoni polpreteklosti so živi tudi tam. Vendar krizo lahkomiselno »rešuje« tako, kot da ne bi nikoli slišal za veliko depresijo.

EU ostaja dragocena. Toda v krizi se je zaplezala, odkrito postala projekt ekonomsko-političnih elit, se brutalno razdelila na velike in male članice in ji grozi, da bo dokončno izgubila zaupanje množic. Brez temeljitih popravkov (več demokracije, enakopravnosti in solidarnosti) in slovesa od neoliberalizma bo ostala generator napetosti. Ta delna degeneracija je daleč od idealov, zaradi katerih je nastala.

Vse to lahko mirno rečemo tudi za Slovenijo. Zato je do nje in EU zdravo gojiti skepso. Iz nobene ne gre izstopiti, obe pa gre spremeniti.