Zablode

dr. Bogomir Kovač

15. 6. 2012  |  Mladina 24  |  Ekonomija

Banke vse bolj postajajo evropska mora. Shizofreni odnos med zadolženostjo držav in solventnostjo bančnega sistema dokazuje protislovja fiskalnega in monetarnega sistema, predvsem pa zablode korporativnega upravljanja. Grčija je primer, kako je nesolventna država potopila banke, v Španiji so banke ogrozile fiskalni položaj države, Slovenija pa z NLB in NKBM postaja primer popolnega poloma korporativnega upravljanja. Janševa vlada je v NKBM demonstrirala, kako ne upravljati, v NLB pa je spet uprizorila neverjetno predstavo o njeni dokapitalizaciji in prodaji. Težko je v treh zaporednih vladah najti kakršnokoli racionalno razlago za toliko strokovnega neznanja, upravljavske nesposobnosti in politične ignorance.

Kindlberger je v imenitni analizi zgodovine finančnih kriz (1978) opisal ciklično fazo maničnosti, panike in končnega zloma. Maničnost smo pri nas doživeli v letih 2005–2008, ko so banke in komitenti presegli vse okvire normalnega zadolževanja in so s pretirano kreditno ekspanzijo ustvarjali lažne temelje gospodarske rasti. Slabi projekti, veliko finančnih špekulacij in korupcijske prakse so tlakovali pot slovenske kreditne ekspanzije. Danes vemo, da smo v vrhu članic z največjim deležem slabih bančnih terjatev in da izstopamo glede slabega korporativnega upravljanja. Oboje stopnjuje krizo celotnega bančnega sistema, ki že drugo leto zapored tone v globoke izgube.

Panika, ki je sledila po letu 2009, vedno vodi do ekstremnih reakcij in čudaških odločitev. Janševa vlada očitno ne razume, da slovenski problem ni javni sektor, temveč predvsem banke. Tu so bile žal zgrešene tudi ocene in reakcija BS. Težava je seveda v tem, da ekonomski sistem deluje kot vezna posoda. Ni mogoče sanirati bank brez restrukturiranja podjetij in nasprotno. Če pustimo propasti na primer gradbeno dejavnost, ki je do bank izpostavljena z več kot 500 milijoni evrov, potem z njimi tonejo tudi banke. Španija je dober primer podobnih zablod. Toda naša vlada in njena ekonomska politika ostajata v navidezno varnem zavetju fiskalne konsolidacije. Na okopih brani proračunske cilje, vse drugo pa prepušča tržnemu darvinizmu in glorifikaciji privatizacije. Če odgovorni ministri površno razumejo Hayeka, naj poizkusijo še enkrat s Friedmanom (Great Contraction). Šele potem v varnih odmerkih lahko sledita, med drugimi, Rodrick in Sachs.

Zadrega je hkrati tudi evropska. EU za sedaj stoji na stališču, da članice reformirajo svoja gospodarstva, da deležniki dokapitalizirajo banke in vlade uravnotežijo državne proračune. Toda ta scenarij očitno ne deluje. Scenarij B so ad hoc akcije, od Irske do Grčije in sedaj tudi Španije ... Reševalni obroč za evropske banke je še lansko jesen meril 500 milijard, danes je dvakrat večji, samo španski je težak dobrih 100 milijard. Neskladje med potrebami in finančnimi možnostmi pa je ogromno. Zato je rešitev lahko samo sistemska. Bančno razdolževanje je lahko kombinacija emisijskega pokrivanja ECB, dolgoročnega refinanciranja in povečanja gospodarske rasti ter konkurenčnosti. Vse drugo je blef in večina sedanjih ukrepov pomeni zgolj »balkanizacijo« evropskega bančnega sistema, ki danes obsega nekaj nad 8400 bank.

Slovenska vlada za sedaj glede bank ni ukrenila še ničesar. Sanacija bank pa je dejansko prvi korak, ki bi ga morala storiti.

Slovenska vlada za sedaj glede bank ni ukrenila še ničesar. Sanacija bank pa je dejansko prvi korak, ki bi ga morala storiti. EBA je lani postavila pravila glede kapitalske ustreznosti sistemskih bank, zato bi morali dokapitalizacijo NLB reševati veliko hitreje in učinkoviteje. Tudi aprilska opozorila FS minister za finance ni upošteval. Upanja o strateških vlagateljih so zabloda, zapletov s KBC ni videti konca, EBRD in IFC pa sta tako zgolj lastniško mašilo. Sedanje ad hoc rešitve s hibridnimi finančnimi instrumenti, ki naj bi jih uporabila oba največja lastnika, vlada in KBC, pa so za banko seveda slabe.

Obe operaciji sta tragikomični. Prihajata kot rešitev v sili, toda izvedeni finančni instrumenti veljajo danes za krivce in ne reševalce sedanje finančne katastrofe. Najbolj sporna lastnost vseh hibridnih instrumentov so vrednosti pri prehodu iz ene oblike v drugo (konverzijska cena) in predvsem poti njihovega financiranja. V obeh primerih je to problematično. KBC s konverzijo razvrednotenih papirjev prihaja do poceni lastniških deležev, slavni vladni CoCo pa ravno tako ob potencialni zamenjavi doživlja vrednostni diskont, ker je prehod po definiciji zaznamovan s slabim poslovanjem. Poleg tega najverjetneje obe operaciji ostajata znotraj bilančnih postavk banke. Vlada bo konvertirala svoje depozite, KBC dosedanjo naložbo. Nobenega svežega kapitala torej, ki bi sproščal druge likvidnostne kanale banke, ostajajo samo višji stroški servisiranja CoCo in transakcijski stroški operacije KBC. Ne gre torej za dejansko rešitev, temveč za formalno kratkoročno pokrivanje kriterijev EBA ob višjih stroških banke in razprodaji njenih upravljavskih pravic.

Reševanja NLB je torej nov vladni fiasko. Njen CoCo v razmerah, kjer ni informativne tržne cene banke, preprosto ni rešitev, temveč nov problem. Pri šibki banki lahko sproži spiralo smrti, razvrednotenje banke, paniko ob konverziji in regulacijski šok. To je ponovni dokaz, da ne obvladujemo logike visokih financ. Za uvedbo CoCo ne izpolnjujemo pogojev, za izvedbo nam manjka znanja in izkušenj. Zato za sedaj za Slovenijo priporočam zgolj uporabo Coco Chanel No.5.