Urbanizem in barbarizem

Heni Erceg

15. 6. 2012  |  Mladina 24  |  Hrvaška

Nedvomno je zanimiv vidik delovanja hrvaške vlade histerično jadikovanje, češ da v državi ni naložb, in to samo zaradi počasnosti birokracije, ki otežuje izdajanje potrebnih papirjev, ali, kar je še huje, nasprotovanja strokovnjakov, seveda samih bedakov, ki pa si vendarle upajo tu in tam črhniti o škodljivosti posamezne naložbe. A te dni ima vlada gotovo razlog za zadovoljstvo, ker je že skoraj izpeljana naložba, zaradi katere bo delo dobilo nemalo ljudi. Kar 50! Ta veličastni projekt, tako pomemben za zavoženi domači trg, dobiva dokončne obrise v mestu Korčuli, poleg Dubrovnika najpomembnejši hrvaški kulturni dobrini. Zaradi tega bi pričakovali, da bo mamutsko trgovsko središče, o tem namreč govorimo, stalo kje na obrobju, da ne bo kazilo ene najlepših vedut, ki jih ponujajo naša mesta, vedute, ki jo sicer uokvirjajo le kamniti zvoniki, mestno obzidje in razkošne renesančne stavbe.

Toda ne. Večnadstropna betonska pošast se dviga tik nad čipko mestnega jedra in uničuje vsakršen spomin na njegov dosedanji videz. Pa vendar, za to »pomembno« naložbo, s katero so barbarsko uničili čarobno skladnost mesta Korčule, so bila vsa potrebna dovoljenja pridobljena brez vsakršnih težav. Že zdavnaj si jih je Željko Kerum, prav ta, ki je zdaj splitski župan, priskrbel za svojo veličastno trgovino, potem pa pošastno stavbo prodal drugemu močnemu trgovcu. Ta bo, ni dvoma, pomembno prispeval k razvoju otoka, zmanjšal brezposelnost in omogočil prelepi Korčuli – ki se je sicer, drugače od drugih dalmatinskih središč, nekako izognila grozljivemu tranzicijskemu opustošenju –, da postane absolutna prvakinja v grdoti. Javnost je seveda zgrožena, nič manjše osuplosti pa niso pokazali – potem ko so bile objavljene fotografije Korčule, stisnjene pod tem monumentalnim nakupovalnim središčem – niti konservatorji, arhitekti in umetnostni zgodovinarji. Kot da prav oni, predstavniki teh strok, svojčas niso dali vseh soglasij, da na mestu, kjer bi smele stati kvečjemu ciprese ali zvonik, vznikne odvratna stavba, in kot da od začetka gradnje ni minilo že 12 let.

Hinavski vik in krik, ki so ga zaradi Korčule zagnali vsi akterji njenega uničenja, je zgolj posledica tega, da je fotografija, ki jo je posnela neka Korčulanka, končno prišla v javnost, tako da se sramoti ni bilo več mogoče izogniti. Zdaj lahko pričakujemo nekakšno preiskavo ministrstva za kulturo, ki se bo ukvarjala s tem, kdo in pod kakšnimi pogoji je omogočil tako temeljito uničenje mesta Korčule. S čimer se seveda ne bo nič spremenilo. Kajti kakorkoli obrnemo, je čas za naložbe in ne za nazadnjaško posmrkavanje nad dediščino.

Ravno v imenu »podjetniške naravnanosti« je tudi na drugem koncu Jadrana, v Pulju, velik investitor slavil zmago nad minorno kulturno dobrino. Betonizaciji več kilometrov privlačnega obalnega pasu, ki je predvidena v turističnem projektu Brioni Riviera, so se na pot postavila poslopja nekdanjega vojaškega kompleksa Hidrobaza in Monumenti, za katere so puljski kulturniki več mesecev zahtevali spomeniško varstvo. Med njimi so bili tudi ugledni predstavniki Hrvaške na letošnjem Arhitekturnem bienalu v Benetkah. A zaradi svojih prizadevanj so vsi doživeli medijski linč, razglasili so jih za sovražnike režima, razdiralce, ki ne razumejo, kako pomembno je zasebno vlaganje in odpiranje novih delovnih mest za Hrvaško. Drugače kot v Korčuli, kjer je opustošenje povzročil Kerum, ki velja za barbara, sta se za uničenje arhitekturno pomembnega nekdanjega vojaškega kompleksa v Pulju odločili kar država in njena kulturna elita. Kajti ministrstvo za kulturo je kompleks najprej registriralo kot kulturno dobrino, potem pa pod pritiskom močnejših igralcev v vladi svojo odločitev umaknilo. Tako je država dosegla zmago nad »mafijo v kulturi«, kakor so konservatorje v Pulju in vse, ki ne razumejo pomena prostega trga in spodbujajo protinaložbeno razpoloženje, imenovali vodilni iz vladajoče koalicije.

Pred časom je trgovec Kerum v Zagrebu kupil staro zapuščeno tovarno Nada Dimi, privlačno poslopje, ki je bilo razglašeno za kulturni spomenik in iz katerega bi vsaka civilizirana država napravila prostor za različne kulturne dogodke. Hrvaška pa seveda ne, zato je Kerum izposloval vsa dovoljenja za spremembo namembnosti v stanovanjsko stavbo, potem pa tovarno porušil in prodal. Podobno je naredil na Korčuli, da o Splitu sploh ne govorimo. Ugledni poslovni človek na čelu projekta Brioni Riviera menda ni divjak kot Kerum, a navsezadnje ne bo ravnal nič drugače, za vse svoje početje pa ima odobritev državne administracije. In pomoč medijev, ki bodo v Istri mesece in mesece cenzurirali vse, kar bi imeli o reševanju kulturnih dobrin v Pulju povedati nasprotniki tako imenovane vlagateljske naravnanosti, pod katero na Hrvaškem razumemo nebrzdano državno razprodajo vsega, kar je kaj vredno, da bi potešili pohlep nekega vlagatelja. Bodisi divjaškega trgovca z živilskimi izdelki, kakršen je Kerum, bodisi uglajenega lastnika nekega afriškega rudnika, za kar se predstavlja lastnik Brionov Riviere.

V Zagrebu pa bo drugi človek ministrstva za kulturo nemudoma umaknil intervju iz nekega tednika, ker se v njem govori prav o spremembah odločitve ustanove, katere predstavnik je, glede varstva vojaških objektov pri Pulju. Zaradi tega sta nepopravljivo uničenje Korčule, za katero je odgovorna še prejšnja oblast, in »usmrtitev« arhitekturno pomembnih objektov v Pulju z ekskluzivnim dovoljenjem sedanje vlade pravzaprav prvini iste neoliberalne politike. Ki – oborožena s hinavsko retoriko gospodarskega napredka – melje vse pred seboj. Tovarne, kulturne dobrine, svoje kritike ...