Veliko preurejanje

Janko Lorenci

22. 6. 2012  |  Mladina 25  |  Kolumna

Policijske preiskave se vrstijo, pred sodišči je nekaj velikih tajkunov in celo premier, tožilci so se lotili tudi Jankovića. Se pravosodje vendarle prebuja in tako postaja nevarno velikim ribam iz politike in gospodarstva?

Vsekakor se je znašlo pod povečanim pritiskom oblasti. Izgubilo je samostojno ministrstvo, tožilstvo so prenesli pod MNZ, pritiska se na odvetniško zbornico. Toda sodišč si politika ne more zlahka podrediti, ker so ustavno dovolj zaščitena. Od tod pritisk na druga dva dela funkcionalno tesno povezanega trojčka – tožilstvo in policijo. Gorenak je že napovedal spremembo zakonodaje, ki utegne odnesti vodji tožilstva in policije, ker pač nista »naša«. Razpad trojčka bi med drugim pomenil konec resnejšega pregona gospodarskega kriminala.

Pritisk na pravosodje je del širšega dogajanja. Poteka veliko preurejanje države.

Strategija in okoliščine preurejanja so drugačne kot v prvem Janševem mandatu. Zdajšnja strategija je velikopoteznejša in nevarnejša. Politika množičnega nastavljanja naših je ostala enaka. Toda težišče preurejanja je organizacijska revolucija – obsežnejše in učinkovitejše početje, ki pa zbuja manj odpora. Vodi jo načelo: ne preganjaj posameznih komarjev, raje izsuši močvirje.

K temu spadajo skrčenje števila ministrstev in ustrezno premetavanje podsistemov, ustanovitev dveh superministrstev in dveh velikih državnih holdingov ter kastracija Aukna. Tu so tudi poskusi spremembe ustave, supervarčevalni zakon, ki je posegel v desetine drugih predpisov, in nenehno spreminjanje množice zakonov. Nič ni stabilno, nič ni predvidljivo.

Del preurejanja je tudi varčevanje v imenu slavne finančne konsolidacije. Lahko bi bilo postopnejše, manj ostro in manj škodljivo, saj ne bi tako spodbujalo pogubne recesije. Tudi v nasprotju z zahtevami EU ne bi bilo. Toda oblast kljub temu hoče, da je ostro, pospešeno, pompozno. Razlog za to je na dlani: tako laže ustvarja ozračje izrednih razmer, poljubno kaznuje ali nagrajuje to ali ono področje, kaže svojo moč in odločnost. Skratka, varčevanje, do neke mere gotovo potrebno, je v sedanji obliki tudi ali predvsem instrument obvladovanja, strahovanja, manipuliranja. Torej zlorabljeno.

Pred nami tako potekata dva dopolnjujoča se procesa: na eni strani koncentracija in centralizacija moči, vojaško zasnovano grajenje oblastne hierarhije s SDS in Janšo v središču. Na drugi strani pa sistematično drobljenje, slabljenje, finančno spodjedanje (potencialnega) odpora. Kaže se v rahljanju pravosodja, pritisku na visoko šolstvo, znanost in kulturo, v odpravljanju različnih zbornic itd.

Oblast ima javno visoko šolstvo, to praviloma svobodomiselno sfero, za nasprotnika. Z ustanavljanjem zasebnih fakultet in univerz ubija več muh na en mah: streže svoji ideologiji vsesplošne privatizacije, postavlja na noge sebi naklonjene ustanove, reže kruh našim, slabi javne univerze s tradicijo. To je perverzen način slabljenja nasprotnika z množenjem svojih kvaziakademskih izpostav. Končni učinek: noro napihovanje visokega šolstva in usihanje njegove kakovosti. Naj živi Romunija.

Tudi pri odpravljanju obveznega članstva v različnih zbornicah gre za njihovo načrtno slabitev. To bo nujno prizadelo standarde in avtonomijo različnih poklicev in ustanov. Posamičen odvetnik, zdravnik, obrtnik … je brez svoje zbornice v razmerju do oblasti ničla. Podobno manever z avtorskimi pogodbami straši intelektualni in umetniški živelj in načenja ustrezne institucije. Isto se dogaja v športu z odvzemom denarja za olimpijski komite, ki ga vodi sicer uspešen, a napačen človek. Itd., itd.

Vse to veliko preurejanje se idealno ujema z gesli neoliberalizma (privatizacija, liberalizacija, deregulacija), gesli, ki apriori drobijo in slabijo družbo.

V osnovi gre za inačico divide et impera: koncentriraj svojo moč in razbij, razprši nasprotnikovo. Različni podsistemi se pod zunanjim pritiskom ukvarjajo sami s seboj ali pa se z drugimi tepejo za isti kos pogače, v njih dvigajo glavo »zdrave sile«, ki paktirajo z oblastjo, da bi se prebile na vrh.

Kriza je za to oblast idealen in univerzalen izgovor. Vse se opravičuje z njo, pomanjkanjem denarja, racionalizacijo, pritiskom časa. Parlament pozna samo še izredne seje, pritiski, spremembe in provokacije se vrstijo z vrtoglavo naglico. Opozicija se deroči reki spreminjanja ne zna upreti, ustavno sodišče se svoji vlogi izmika, oblasti gredo na roke tudi trajne izredne razmere v EU.

Včasih se zdi, kot da je Slovenija en sam velik kaos. Toda s stališča oblastnika pogosto velja: kjer je največji nered, je največji red.

France Bučar pravi, da poteka sistematično razgrajevanje pravnega reda. S tem se je mogoče samo strinjati. Janša postavlja avtoritaren sistem in ustrezno ozračje, hkrati pa Slovenijo pospešeno neoliberalizira. Z obojim si skuša ustvariti trajne oblastne temelje, ki bi segali čez posamične mandate. To hotenje se prav pogubno druži z oblastno nesposobnostjo in razbohotenim klientelizmom. Za primer: manevre z NLB, ki vodijo v njeno prodajo za bagatelo, si je mogoče razložiti samo z ideološko zaslepljenostjo, nesposobnostjo, podkupljivostjo ali pa mešanico vsega tega.

Končni učinek velikega, makiavelističnega preurejanja bo tragikomičen. Sedanja oblast ne more preživeti volitev, naj počne karkoli. Toda škoda, ki jo bo napravila, bo velikanska.

To škodo je mogoče zmanjšati le s povezovanjem, solidarnostjo in odporom vseh, ki niso pajdaši te oblasti. To je še vedno prepričljiva večina.