Baltski trojček

dr. Bogomir Kovač

22. 6. 2012  |  Mladina 25  |  Ekonomija

Baltski trojček je v evropski finančni kakofoniji postal ena redkih pozitivnih zgodb. Estonija, Litva in Latvija v sedanji recesiji presenetljivo hitro okrevajo. Za ECB in Barrosove komisarje je to dokaz, da politika fiskalne konsolidacije deluje. Krugmanova Estonska rapsodija kajpada govori nasprotno. Baltske države so bile v krizi po letu 2008 najbolj prizadete, sedanje okrevanje pa je protislovno in nedokončano. Toda zgodba je bolj večplastna, kot jo prikazujeta obe strani. Dokazuje predvsem manipulativno naravo politične ekonomije in usodno kompleksnost mogočega izhoda iz krize.

Baltski primer je zanimiv in zgovoren. Estonija, Litva in Latvija so po zlomu komunizma doživele najradikalnejšo neoliberalno tranzicijo. Razmeroma majhna odprta gospodarstva so temeljila predvsem na podjetniški in bančni liberalizaciji, hitrem dotoku tujega kapitala ter izvozu. Gospodarska rast je bila fascinantna, socialna podoba treh držav precej manj. Potem je po letu 2008 sledil domala učbeniški ekonomski zlom, največji znotraj EU. In tu je tudi konec preprostih evropskih analogij.

Estonija je edina država evroobmočja, ki je v tem obdobju ohranila proračunski suficit in izjemno nizko javno zadolženost. Hkrati je imela leta 2011 7,6-odstotno gospodarsko rast, petkrat višjo od povprečja evrske skupine. Skupni imenovalec estonskega odgovora na krizo sestavljajo preprosto vsesplošno varčevanje, strukturne reforme in povečanje mednarodne konkurenčnosti z znižanjem stroškov.

V Latviji je podobno v obdobju 2005–2007 gospodarska rast presegla 10 odstotkov, hkrati je deficit tekočega dela plačilne bilance dosegel 20 odstotkov BDP-ja. Leta 2009 je sledilo največje zmanjšanje letne gospodarske rasti na svetovni ravni (16 odstotkov), brezposelnost je presegla 20 odstotkov. Toda Latvija v odgovor na krizo ni posegla po običajni nominalni depreciaciji svoje valute. Nekaj zaradi evrske čakalnice, predvsem pa zaradi večinske denominacije kreditov v evrih. Odločila se je za ostro fiskalno konsolidacijo in »notranjo devalvacijo« z zniževanjem plač, zlasti v javnem sektorju. In latvijska rast je bila leta 2011 zavidanja vrednih 5,5 odstotka.

Litva je imela podobno usodo. Zmanjšanje rasti za 15 odstotkov leta 2009 je vlada premiera Kubiliusa želela ustaviti na tri načine. Najprej z jasno zavezo reformam in fiskalni konsolidaciji, z intenzivnim privabljanjem tujih investicij in tudi z »notranjo devalvacijo« namesto valutne depreciacije. Zasuk k rasti je 5,8 odstotka (2011).

Skupna značilnost teh rešitev je presenetljiva. Spektakularno zmanjšanje rasti leta 2009 je posledica predvsem finančnega krča in ne rezultat fiskalne konsolidacije kot leta 2011 drugod po EU. Tu tiči temeljna Krugmanova napaka. Tudi nadpovprečen gospodarski zasuk spremlja mešanica ostrih varčevalnih programov, zastavek strukturnih reform in vsesplošen pristop z »notranjo devalvacijo«. Niti Latvija niti Litva, ki tičita v evrski čakalnici, nista posegli po klasičnih orodjih tečajne politike (depreciacija), vse tri so stavile na investicije in izvoz.

Kakšna ironija usode. Neoliberalna politična dediščina na severu nezavedno tlakuje poti do ključnega socialno-političnega konsenza, na evropskem jugu pa vodi v gospodarski polom.

Ključ njihovega uspeha je v politični ekonomiji doma in zunanjem tržnem okolju. Vse tri države so potrdile visoko politično legitimnost svojih oblasti in vse tri so povezane s skandinavskim trgom, ki v tem obdobju ne pozna posebnih varčevalnih ukrepov. V nasprotju s Portugalsko, Irsko, Grčijo, Španijo in Italijo, kjer so vlade zaradi kriznih ukrepov padale, so tu politiki s protikriznimi ukrepi dobivali volitve. In drugič, kljub strogim fiskalnim ukrepom povsod prevladuje izvozno povpraševanje v države, ki niso žrtve sedanje evropske varčevalne krizne histerije. Finska je za večino reševalni most. Namesto devalvacije nacionalnih valut imamo tukaj fiksne tečaje in močnejše fiskalne ter strukturne prilagoditve kot kjerkoli v EU. »Notranja devalvacija« je tu realna razvojna alternativa.

Vse tri baltske države so hkrati dokaz, da so ključne hitrost, smer in moč ukrepanja. Tu je notranja politična odgovornost pot do zunanjega ekonomskega zaupanja. Hkrati pa je njihov siloviti pozitivni odboj v letu 2011 tudi rezultat spektakularnega padca v letu 2009. V realni industrijski rasti se vse tri države šele približujejo razmeram iz leta 2007. Torej Krugman vendarle ni tako daleč od resnice. Vrnitev ni niti končana niti ni spektakularno povezana z uspešnostjo ekspanzivne fiskalne konsolidacije. Baltski tigri so preprosto manjši, fleksibilnejši in bolj odprti kot države PIIGS-a. Evropski jug je bil ob začetku krize za nameček tudi veliko bolj zadolžen.

Temeljno spoznanje vendarle ostaja pomembno. Največja razlika med baltskimi državami in južno Evropo je v širšem političnem konsenzu glede protikriznih ukrepov. Politična kultura baltskih držav je bila preprosto veliko bolj pripravljena na sprejetje ostrih ukrepov. Te države prave socialne države nikoli niso niti imele, postsocialistična tranzicija je bila tam pod vplivom najradikalnejše neoliberalne doktrine. Razvojni zasuk »baltskih tigrov« torej ni toliko dokaz ekonomske sposobnosti neoliberalizma, temveč bolj posledica desetletne vdanosti v njegovo politično kulturo.

Kakšna ironija usode. Neoliberalna politična dediščina na severu nezavedno tlakuje poti do ključnega socialno-političnega konsenza, na evropskem jugu pa, nasprotno, vodi v gospodarski polom. Ekonomske lekcije so očitno v EU težavno izvozno blago.