
29. 6. 2012 | Mladina 26 | Uvodnik
Novih 26 tisoč
Zdaj ni več nobenega dvoma: Janez Janša se je odločil, da bo izvedel veliko čistko. Pa ne mislimo kadrovsko čistko (tudi to seveda), ampak čistko v glavah in spominu. Tega ne trdimo zaradi izganjanja praporov in obscene proslave. Tudi ne zaradi izgona narodnega heroja Franca Rozmana Staneta s pročelja vojašnice v ljubljanskih Mostah.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

29. 6. 2012 | Mladina 26 | Uvodnik
Zdaj ni več nobenega dvoma: Janez Janša se je odločil, da bo izvedel veliko čistko. Pa ne mislimo kadrovsko čistko (tudi to seveda), ampak čistko v glavah in spominu. Tega ne trdimo zaradi izganjanja praporov in obscene proslave. Tudi ne zaradi izgona narodnega heroja Franca Rozmana Staneta s pročelja vojašnice v ljubljanskih Mostah.
Razlog je drug. Ravno na dan, ko je omenjena vojašnica izgubila ime narodnega heroja, je 26 tisoč upokojencev dobilo odločbe, da se jim pokojnina, ki so jo dobili zaradi posebnih zaslug za Slovenijo, znižuje.
Kdo so ti upokojenci? Nekdanji borci NOB, taboriščniki, policisti, vojaki, sodniki … drugih je za vzorec. Gre pač preprosto za ljudi, ki jih nekdo, ki je danes predsednik vlade, zaničuje, ki jih je, spomnimo se, želel takoj po zamenjavi režima lustrirati. Ker jim krivde, ki jo vidi v njih, sodno ne more dokazati, se jih je lotil na tak način.
Gre za zelo preprosto stvar, maščevanje. Zanj so krivi. Krivi. Ne pozabimo, da je Janša s staranjem začel vse bolj poudarjati, da je bil njegov oče med drugo svetovno vojno na domobranski strani. A doslej je bilo vse to zavito predvsem v poudarjanje povojnih pobojev, danes pa se zadeve postavljajo bolj jasno. Moteči so partizani, moteči so prapori, moteči so borci. Moteča je zmaga napačnih v drugi svetovni vojni. Danes so močne stranke s takimi stališči le še v dveh evropskih državah: v Grčiji in na Madžarskem.
Pri tem ne gre spregledati, da je Slovenija ravno ta teden izvedela za zelo trdo odločitev evropskega sodišča za človekove pravice zaradi nekih drugih 26 tisoč ljudi, ki so jim pred 20 leti še bolj kruto odvzeli vse pravice. Desetletje zanikanja, zaničevanja, razglašanja teh ljudi za zločince, pa čeprav so bili nekateri ob izbrisu stari le nekaj mesecev – zakaj že? Šlo je za maščevanje. Zakaj že? Ker so bili priseljenci iz drugih jugoslovanskih republik. Nikomur niso nič naredili, nikomur niso nič hoteli, a so se pač narobe pisali. Uničili smo jim življenje, jih spravili v agonijo, razdelili družine.
Na tem mestu zato velja opozoriti na misel dr. Franceta Bučarja, ki jo je izrekel v intervjuju za Mladino pred dvema tednoma: »Še danes mi očitajo: tole barabo Zorana Jankovića si podprl. Ne, jaz sem podprl tistega, ki je bil v danih razmerah najboljši. Od leta 1941 do danes se nismo na tem področju ničesar naučili.«
Da. Za to je šlo. Slovenija je imela po volitvah zelo jasno izbiro: ali bo dobila za premiera Zorana Jankovića ali Janeza Janšo. O obeh smo vedeli, kaj prinašata, kakšne so njune hibe. Gregor Virant in Karl Erjavec sta ob pomoči Boruta Pahorja izbrala Janšo. In danes naj prevzameta odgovornost za lustracijo in kulturni boj, ki ga tudi v njunem imenu izvaja Janša – pa naj se še tako poskušata distancirati. V kulturi, med izobraženci, med borci druge svetovne vojne, med vsemi, ki so moteči in na napačni strani, Janez Janša danes brez njiju dveh tega ne bi mogel početi. Ni dovolj, da se malce repenčita, češ tako ne gre. Točno tako gre in onadva pri tem sodelujeta. Sta kolaboranta pri tem početju. Mimogrede: tudi domobranci in slovenska cerkev radi poudarjajo, da v drugi svetovni vojni njihovo ravnanje ni bilo kolaborantstvo. Je bilo, je. Kdo je delal sezname za internacijo? Nemci in Italijani? Ne, kako le, saj niso vedeli, kdo je kdo, to so pač počeli prav duhovniki in domobranci. Kdo je izdajal in ovajal partizane? Domobranci in duhovniki. Ne v vsej Sloveniji, da ne bo nesporazuma. In nikakor ne vsi duhovniki.
Odgovornost pa bosta morala prevzeti tudi predstavnika dveh držav, ki sta se v nastajanje zadnje slovenske vlade močno vključila. Seveda pri tem mislimo najprej na ameriškega veleposlanika Josepha Mussomelija, ambasadorja, katerega vlogo je posebej omenil že Vlado Miheljak v svoji zadnji kolumni za Dnevnik. A ne le nanj. Še dejavneje je bil v nastajanje sedanje vlade vključen nemški veleposlanik Werner Burkart, čeprav bolj spretno (manj javno) od Mussomelija. Na tej točki stvari postanejo resno občutljive, gre za igranje z evropsko zgodovino, ne le slovensko.
Seveda je šlo lahko za napačno presojo. A zdaj naj stojijo za svojimi dejanji, skupaj z Virantom in Erjavcem.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.