Cena preživetja EU

dr. Bogomir Kovač

29. 6. 2012  |  Mladina 26  |  Ekonomija

Evropski politični vrh konec junija naj bi ponudil težko pričakovano rešitev za evropske težave. Po usodnem 17. juniju 2010, ko so politiki zmagoslavno potrdili strategijo reševanja evropske krize, je vse videti veliko slabše. Zadolženost držav se poglablja, kriza se širi na banke, število držav, ki računajo na evropsko pomoč, se povečuje, pada zaupanje v evro, stresa se celotna zgradba EU. Evropska protikrizna politika je doživela popoln neuspeh. Politiki so kupovali čas in nevede zapravili skupen evropski projekt in zaupanje ljudi. Cena preživetja EU je zato vsak dan višja, in ko bo padel zadnji ekonomski plačnik, bo te politične blasfemičnosti konec.

Pod taktirko Van Rompuya, Barrosa, Draghija in Junckerja je nastala nova vizija konsolidacije ekonomske in monetarne unije. Sedaj ponujajo štiri rešilne stebre, bančno sfero (regulacija in zavarovanje depozitov), skupna fiskalna pravila (fiskalni semester, strukturni primanjkljaj), koordinacijo razvojnih politik (financiranje vzdržne rasti in zaposlenosti) ter večjo politično legitimnost (skupna solidarnost in odgovornost). Če to prevedemo v običajen jezik, potem nam politiki ponujajo večjo ekonomsko integracijo in politično centralizacijo EU. Ekonomska in monetarna unija sta sedaj povezani z nekakšno fiskalno in bančno unijo, vse skupaj pa se zliva v novo politično unijo.

Vse predlagane rešitve vodijo v (kon)federalno EU. Hkrati pa EU vse bolj tone v kriznem močvirju, v ospredju so ideje o njeni večdelni cepitvi (Evropa več hitrosti), hkrati politična legitimnost evropskih institucij še nikoli ni bila slabša. Razvoj EU je bil vedno projekt političnih elit in ne predmet demokratičnih izbir. Dandanes je EU za večino ljudi sinonim za prisilo varčevanja, večjo recesijo in politično prevlado. Postaja grožnja in ne upanje. In v tej politični kulturi je nov evrokratski reševalni paket verjetno obsojen na neuspeh.

Očitno je sedanja kriza najresnejši test evropskega modela države blaginje in šestdesetletne zgodovine evropske integracije, ki sta obetali, da bosta spremenili svet. Njen sistem je temeljil na institucionalnih pravilih in skupnem trgu, na mehki moči miroljubne koeksistence, ki je omejevala suverenost držav in ohranjala njihovo nacionalno identiteto. Toda za to kuliso stoji zgolj umazana trgovina političnih interesov. Se še kdo spomni na EMU in evropogoj, ki ga je Mitterrand postavljal Kohlu ob združitvi obeh nemških držav? Preprosto naj bi omejila novo in močno Nemčijo. Smo pozabili, da sta zadnjih dvajset let vse socialno lepilo in ekonomski razvoj EU temeljila na poglabljanju kreditne ekonomije in enostranskem širjenju trgov postsocialističnih držav? Mar nista že leta 1994 Schäuble in Lamers iz CDU predlagala Balladurju oblikovanje evropskega federalnega jedra (Kerneuropa) ...

Danes želi Nemčija ohraniti evro kot svojo politično naložbo, zato povezuje ekonomsko solidarnost z nujnostjo večje politične integracije. Ekonomska pomoč za politično moč Nemčije. Francoske predstave so kajpada ravno nasprotne. Vmes so interesi drugih držav, ki predvsem ne želijo vsevprek pokrivati izgub, dolgov in stečajev drugih. In potem so tu še vplivni Angleži, ki tokrat ne grozijo z izstopom, temveč tiho podpirajo interese »finančnih trgov«. Ti danes bijejo bitko za ekonomsko prerazdelitev stroškov krize in spotoma obračunavajo s političnimi državami. Politično so znotraj pravil korporativnega upravljanja neulovljivi, ekonomsko očitno premočni, da bi politiki tvegali regulacijski spopad z njimi.

Politiki so kupovali čas in nevede zapravili skupen evropski projekt in zaupanje ljudi. Ko bo padel zadnji ekonomski plačnik, bo te politične blasfemičnosti konec.

Za nameček si nove »unije« vsak razlaga po svoje. Merklova meni, da je politična unija nekakšna predpostavka fiskalne in bančne unije, Hollande je nasprotno prepričan, da je bančna unija temelj za fiskalno povezovanje, in šele tu se začenja pravo politično združevanje. Nemci fiskalno unijo razumejo kot fiskalna pravila in finančno disciplino, Francija jo vidi bolj kot transferno sredstvo. Zato prvi stavijo na nove krizne finančne mehanizme (ESM, EFSF), drugi pa na evroobveznice in postopno centralizacijo evropskega proračuna. Evroobveznice imajo več kot deset razlag in oblik, nobena pa nima večinske podpore. In tako še vedno ne vemo, kako konkretno in zdaj financirati fiskalno krizo držav in bančne ponore, kako razmejiti tveganja in povečati odgovornosti deležnikov.

Seveda bo bruseljski vrh moral ponuditi nekaj konkretnih rešitev. Grčija potrebuje in si zasluži spremembo reševalnega programa, Španija in Ciper novo shemo pomoči bankam, nekaj obeta tudi bančna unija s skupno varovalno mrežo. Dosedanje čakanje dviguje ceno preživetja evra in EU. Zato potrebujemo celovito restrukturiranje dolgov, konkretno bančno reformo in postopno krepitev fiskalne moči EU z lastnimi viri. Davkoplačevalci in volivci so za zdaj žrtve svojih političnih voditeljev in poslovnih elit. Edino orožje je zato še vedno demokratična zamenjava političnih elit in zahteva po strogi regulaciji finančnega biznisa.

Danes je jasno, da je evro leta 1999 prišel prezgodaj in po napačni poti. To je edina svetovna valuta brez lastne državne obleke, saj EU ni federalna država. Politična unija je za zdaj politična iluzija in ne rešilni pas. Tega ni mogoče prodati niti »finančnim trgom« niti volivcem. Morda pa Bruselj prinaša končno spoznanje, da je za zdaj razpad EU še vedno veliko dražji in bolj tvegan kot njeno pametno reševanje. Če ga bomo zmogli, seveda.