Vlado Miheljak

6. 7. 2012  |  Mladina 27  |  Dva leva

Čto delat?

(Družba prihodnosti bo ali fašizem ali barbarstvo)

Kadar je diktatura dejstvo, je revolucija dolžnost.
— Pascal Mercier, Zadnji vlak v Lizbono

Fašizem je dejanskost sodobne družbe.
— Theodor Adorno, Die Juden in Europa (1939)

Hja, kaže, da je alternativa, artikulirana skozi krilatice Marxa, Engelsa in Rose Luxemburg, da bo družba prihodnosti ali komunizem/socializem ali barbarstvo, prestavljena nekam v bodočnost. Prihodnost je medtem že potrkala na vrata; pravzaprav je že tu. A komunizma ni na vidiku. Je pa sodobna družba pred nezavidljivo alternativo – ali barbarstvo ali fašizem. Barbarstvo je negotovost v potencialni izbiri, fašizem je gotovost brez izbire. Ko ljudje izbirajo med negotovo svobodo in gotovo nesvobodo, praviloma izberejo ono drugo – fašizem. V strukturirani sodobni družbi so pojavne oblike fašizma drugačne kot v stari topiki sveta. Postfašizem sicer v Evropi še ne zavzema osrednjega prostora, vendar je vse bolj prisoten. A njegova resnica je levica. Pravzaprav nemoč levice. Ne (zgolj) zato, ker ne zna misliti fašizma, ampak predvsem, ker ne zna misliti same sebe – levice. Tako konceptualno kot politično in akcijsko.

Če pod oznako politična levica razumemo stranke, ki potencialno nagovarjajo levo volilno telo, potem lahko rečemo, da je barka krepko nasedla. Pred očmi javnosti pa se medtem kot puzzle sestavlja podoba novega fašizma, kakršnega v bolj ali manj kompaktni obliki doživljajo mnoge »nove« in »stare« evropske demokracije – od ex-Berlusconijeve Italije in ex-Sarkozyjeve Francije do najaktualnejše in najbolj konsekventne novokomponirane dežele »demokratičnega avtoritarizma« – Orbanove Madžarske. Pravzaprav se ne dogaja nič tako presunljivo novega, še ne videnega. Sape ne jemljejo nove podobe, ampak presunljiva podobnost z že videnim. Gre za novo postmoderno formo neoliberalne družbene in ekonomske regulacije znotraj avtoritarnega okvira. Da se zadeva obnese, je pokazala praksa Pinochetovega režima: zares učinkovito neoliberalno državo lahko formiraš samo znotraj fašističnega okvira. Šele fašizem omogoči korporativno preseganje razrednih konfliktov, tarifnih bojev, socialnega dialoga, sindikalizma … s čimer so dane možnosti za uresničevanje neoliberalnih idealov.

Sicer pa je formula delovanja neoliberalnega modela sila preprosta. Strah: čim več strahu, negotovosti, slabih prognoz, slabih projekcij. V zadnjih mesecih in tednih smo na lastni koži skusili učinkovitost takšnih metod. Naša aktualna oblast se odloča za dejanja in metode, za katere bi na pamet rekli, da niso premišljeni, da bodo prinesli predvsem negativne učinke, izgubo zavezništev. Tako se je zdelo popolnoma iracionalno, da vlada napove vojno kulturnikom, univerzitetnikom in raziskovalcem, šolnikom, represivnim organom. Torej vsem tistim, ki bi načelno lahko bili zavezniki in podporniki sedanjega režima. A na videz iracionalno odpiranje front proti vsem in vsakomur je plod tehtnejšega razmisleka, kot se nam zdi; z vcepljanjem občutka strahu in negotovosti v kali razbije protestni potencial. Zato se ni čuditi niti skrajnemu cinizmu ob urejanju sage o izbrisanih ter retrogradnem jemanju oziroma reduciranju osvojenih pravic; denimo pokojnin. Cinični premierov komentar ob prvih razsodbah evropskega sodišča, češ tega denarja nimamo, je kot dobro odmerjen pljunek obvisel na »lastnih ljudeh«. Prvi pendrek države sporoči javnosti: »Najprej moramo nakrmiti lastne pujse.« Kot v Orwellu! je pripomnil znanec. In dejansko na vseh ravneh letijo pljunki na »lastne«. Tako je pilot, ki je na začetku spopada z JLA s helikopterjem prebegnil na slovensko stran, točno na obletnico prebega dobil darilo: nekaj stotakov nižjo pokojnino.

In levica? Politična levica. Ta je dezorientirana. Oni, ki so ostali zunaj parlamenta, se ne zmorejo dogovoriti niti za skupni sestanek, na katerem bi verjetno ugotovili, da se o ničemer ne strinjajo in da si nimajo kaj povedati. Oni, ki so v parlamentu, pa imajo še hujše težave. SD je izgubila levo identiteto, PS je ni izgradila. Zato ob prav nobeni vsebini ne vemo, kakšna bodo njuna stališča. No, PS se medtem kadrovsko krepi. Potem ko je pred volitvami pobrala nacionalistko Žgajner Tavševo, kar so nekateri interpretirali kot pomoto, sedaj sprejema vulgarnega populista Popoviča. To pa ni več pomota, ampak načelo.

Medtem ko politična levica ne ve, kaj in kako početi, pa človek, ki pri nas mentalno in vizualno najbolj spominja na Lenina, zelo dobro ve, kaj početi. Lenin je leta 1902 spisal programski tekst Kaj delati? (Что делать?), v katerem je postuliral tezo o boljševikih kot avantgardi proletariata in naredil razloček med zavestnimi, nadzorovanimi in iracionalnimi, emocionalno nasičenimi dejanji. Njegov slovenski klon in zadnji boljševik zato nič ne prepušča naključju in spontanosti. Državo, njene socialne, solidarne in pravne temelje, krepi tako, da jo razgrajuje.