Mednarodni polom Janševe vlade

dr. Bogomir Kovač

6. 7. 2012  |  Mladina 27  |  Ekonomija

Največja in najvplivnejša slovenska banka je konec junija doživela nov reševalni epilog. Pri zadnji dokapitalizaciji NLB je finančno ministrstvo zgrešilo vse, kar je mogoče. Najprej je povsem naivno spregledalo potrebne roke in realne interese potencialnih vlagateljev. Sledila je tragikomedija korporativnega upravljanja na sami skupščini. Neto finančni učinek kapitalskih transakcij pomeni kupovanje časa in ne poslovne oživitve banke. Gre za prvi pravi mednarodni polom Janševe vlade. Slovenija je v tej bančni krizi postala resna kandidatka za evropsko pomoč.

NLB je naša osrednja tranzicijska banka, ki je v teh dvajsetih letih preživela tri menjave monetarnih sistemov, vmes so jo za sprotne potrebe vedno znova pokopavali nesposobni politiki, izprijeni menedžerji in sloviti komentatorji. Seveda so pri tem pogosto pozabili na tri reči. Prvič, da je celotni izračun dosedanje sanacije in dokapitalizacije banke dejansko del širšega tranzicijskega reševanja slovenskega bančnega sistema, gospodarstva in sredstev prebivalstva. Drugič, da bi država lahko bistveno prihranila, če bi pravočasno prodala banko strateškemu partnerju, kot je KBC. In tretjič, da je za slovenski izhod iz krize ključna pravočasna in učinkovita sanacija bančnega sistema.

Če so bili vladni pogajalci naivni, so dokazali svojo strokovno nesposobnost, če gre za zavestno prevaro, bi morali nositi politično in pravno odgovornost.

Dobro leto dni je bilo jasno, da zaradi zahtev domačega regulatorja (BS) in evropskih zahtev (EBA) banka potrebuje dokapitalizacijo. Nova vlada je sila samozavestno iz meseca v mesec napovedovala, da intenzivno potekajo pogajanja med investitorji. Toda fiskalni svet je vlado že aprila v letnem poročilu opozoril, da tujih zasebnih investitorjev do konca junija ne bo mogoče dobiti. Vladi je priporočal finančni odlog, dodatne finančne vire EU ali pa dokapitalizacijo z javnimi sredstvi. Vlada za odlog ni zaprosila, maja je bilo jasno, da EBRD in IFC ne bosta sodelovali in sredi junija je postala čista iluzija, da bi KBC lahko dejansko sodelovala in hkrati izpeljala potrebne korporativne in evropske procedure. Zgodba o možni dokapitalizaciji KBC je bila torej zgolj predstava za naivne slovenske državljane. Tu ni nobenega opravičila. Če so bili vladni pogajalci naivni, so dokazali svojo strokovno nesposobnost, če gre za zavestno prevaro, bi morali nositi politično in pravno odgovornost.

Očitno je KBC sodelovala v tej pogajalski zgodbi s figo v žepu. Spomnimo se, da se je država leta 2002 zavezala k prodaji večinskega deleža KBC, da pa je leta 2006 Janševa vlada zavrnila drugo fazo privatizacije. Od leta 2007 KBC zato želi izstopiti iz lastništva NLB in podobno zavezo so dali tudi svoji državi ob državni sanaciji banke. KBC je torej v dokapitalizacijskih vragolijah poskušala iztržiti zgolj odvezo poslovne korporativne odgovornosti. MF je najprej s posebnim odlokom razrešila AUKN, potem je na lastno pest in mimo ustaljenih akreditacijsko-nominacijskih procedur zamenjala nadzorni svet in na koncu je vse svoje pomembne predloge sprememb položila v naročje KBC ... To je bila popolna zavrnitev vsega, kar zahteva sodobna dobra praksa korporativnega upravljanja. Finančni minister je na priložnostni tiskovni konferenci kot dokaz dobrih korporativnih presoj preprosto ponudil javni vpogled v njihove življenjepise. Česa podobnega OECD zagotovo še ni doživela.

Tretji problem je sama finančna narava dokapitalizacije. Najprej je presenetljivo, da banka ni posegla po drugih metodah prestrukturiranja in sanacije (prodaja naložb). Celotna reševalna operacija z odkupi hibridnih obveznic in dokapitalizacijo SOD in KAD omogoča izpolnitev zahtev EBA, toda rešitve so skrajno sporne. Nenavadno, kako podobno je letošnje Šušteršičevo reševanje NLB v primerjavi s prisilno dokapitalizacijo, ki jo je v imenu Pahorjeve vlade v NKBM izvedla AUKN. Tudi tokrat je sporna cena delnic, ki je vedno v precepu med željo po dodatni finančni pomoči in upravljavskimi upravičenji. Zato bo v tej zmešnjavi potrebna še ena mini dokapitalizacija in nova skupščina. Toda svežega kapitala za zagon banke je v teh operacijah malo, pa še ta je z vidika KAD in SOD sporen. Težava je preprosto trojna. Vladni ukrep dejansko ni začasen, temveč strukturne narave in bo jutri vplival na višino strukturnega primanjkljaja javnih financ. Hkrati KAD in SOD toneta v dvomljivi naložbi in ogrožata svoje javne interese. In na koncu velikost »dobrega kapitala« še ne pomeni, da je banka sposobna dobro upravljati svoj portfelj in zagnati kreditno ekonomiko.

Slovenija se je tako znašla v vrtincu evropske bančne krize. Slabih terjatev v NLB in celotnem bančnem sistemu je preveč, da bi jih lahko hitro in učinkovito rešila. Grozi nam japonski in ne švedski scenarij reševanja bančne krize. Pahorjevi so zamudili začetno sanacijo, Janševi so očitno podcenili problem. Morda je najboljša rešitev, da Slovenija po vseh neumnostih z NLB septembra uradno zaprosi za zunanjo pomoč. Za EU smo lahko majhna finančna obveznost in dober preizkusni kamen delovanja nove bančne unije.

Če lahko pridobimo tuji kapital (ruski, turški …) za zagon realnega sektorja, ponudimo sveženj strukturnih reform in nekako sprostimo ekonomiko povpraševanja, potem bi lahko bili čez leto ali dve bližje rešitvi. Potrebujemo okoli pet milijard dodatnega kapitala, polovico za sanacijo bank in ostanek za oživitev realnega sektorja. Toda kdo naj napiše ekonomski scenarij za takšno filmsko predstavo in kdo naj jo politično režira? Po pravici povedano, ne vem.