Slovenski državni holding

dr. Bogomir Kovač

20. 7. 2012  |  Mladina 29  |  Ekonomija

Državni investicijski holding je v teh dneh dodobra razburil politično in ekonomsko javnost. Državna lastnina je v postsocialistični Sloveniji fetiš. Njegovi častilci in kritiki so se vsaj zadnja leta razvrščali na čudaški ideološki ločnici zagovornikov »nacionalnega interesa« in »neoliberalizma«. Politika in biznis sta lastnino vedno dojemala kot plen, v mešanici političnih strasti in ekonomskega pohlepa pa ni prostora niti za učinkovitost niti za etiko. Zato je tudi slovenski državni holding (SDH) preprosto zgolj novo poglavje stare zgodbe.

Najprej nekaj preprostih spoznanj. Državna lastnina je legitimna spremljevalka tržnih gospodarstev in ne njena neželena stranpot. Čeprav je državna lastnina ekonomsko manj učinkovita od zasebne, državna lastnina ostaja, ker vzdržuje druge neekonomske funkcije. Navkljub prevladujoči ideologiji in politiki privatizacije zadnjih trideset let vloga državne lastnine v kriznih časih ponovno narašča. Danes obsega petino globalne tržne vrednosti družb. Za nameček poglejmo države BRIC, državna lastnina ni deviacija, temveč konstitutivni dinamični del sodobnih gospodarstev.

Smisel upravljanja državne lastnine ni njena priprava za prihodnjo privatizacijo, temveč sposobnost, da se država spoprime s problemom njenega učinkovitega upravljanja. OECD je prav zato pred leti ponudil rešitve in zaveze članic na tem področju. Državna lastnina je načeloma last vseh državljanov, politiki so tu zato, da jo upravljajo v njihovem imenu. Zato so družbena odgovornost in trajnostni razvoj, javni in ekonomski interes, etika in pravo tukaj veliko bolj pomembni kot pri zasebni lastnini. Državna lastnina preprosto ni plen politikov, nobena vlada nima mandata, da z njo ravna, kar hoče. Državna lastnina ne pomeni privatizacije politike. Zato ne potrebujemo ekonomske privatizacije, da bi reševali njeno dosedanje politično plenjenje.

Bolje je preživeti kratkoročno politično krizo kot prenašati transakcijske stroške novih vladnih neumnosti. SDH je dober dokaz za to.

SDH je najprej ponovna žrtev teh starih politično-ekonomskih zablod. Tri so najpomembnejše. Sporna sta način in hitrost uvajanja nove institucionalne rešitve, problematična sta skupen ekonomski dežnik in namen holdinga, hkrati pa nova rešitev povečuje politizacijo gospodarstva in tveganja glede učinkovitejšega upravljanja kapitalskih naložb države.

Najprej je SDH po nastopu KAS (2009) in začetnem delovanju AUKN (2010) v dobrih treh letih tretja institucionalna rešitev. Povprečno trajanje institucij je torej dobro leto in pol. Že to je dovolj resen dokaz popolne politične neodgovornosti. Tudi nove rešitve glede SDH so pripravljene v institucionalni ihti, brez pravih pravnih, normativnih in operativnih podlag, brez spremljevalnih aktov in potrebnih razvojnih strategij. Žal zakon tudi v novi preobleki ne vzdrži resne pravne in finančne presoje, čeprav prinaša nekaj več procesnih in statusnih rešitev.

Drugi problem sta raznovrstnost in obseg holdinga. Holding se načeloma ustanovi zato, da bi upravljal in financiral druge družbe, v katerih ima večinsko kapitalsko udeležbo. Pod okriljem SDH so se pri tem znašle sila raznovrstne družbe (Kad, Sod, DSU, PDP), hkrati pa naj bi v njem delovala tudi nekakšna »slaba banka«. Institucionalni inženiring vlade pri tem nima meja. Tako naj bi Sod očitno postal glavna družba, ostali ugašajo po prenašanju premoženja, hkrati se po potrebi odpirajo nove povezane družbe kot samostojne entitete in še marsikaj. Načeloma imamo lahko več stebrov in pravno samostojnih družb (Kad …), toda nameni teh družb so tako različni, da je centralizacija upravljanja in skupnega prelivanja sredstev brez jasnih določil sporna. Še najbolj problematičen je v tem okviru prenos slabih terjatev iz bančnih bilanc, saj niso jasni niti obseg niti vrednostni kriteriji prenosa (delitev na »slabe«, »manj slabe« in celo »dobre« naložbe). Bolje bi bilo, če bi to počeli v okviru ločene institucije, še najbolje v okviru posebne pravne osebe v samih bankah. Tako pa bodo slabe bančne terjatve vodile v sistematične izgube SDH. Če jih bo pokrival holding, bo ogrozil druge svoje dele, če jih prepušča ločeni družbi, postaja za njo odvečna in draga navlaka. Obstoj SDH s »slabo banko« je torej strel v prazno.

Tretja napaka je še bolj problematična. Vlada naj bi s SDH omejila politizacijo gospodarstva. Holding jo dejansko omogoča, najprej s koncentracijo in centralizacija premoženja, potem tudi s politizacijo svojih organov. Morda se prav tu razkriva temeljni namen Janševe vlade. Ne zanimata je toliko učinkovitost in donosnost portfelja kot upravljanje in kadrovanje. Umakniti želi AUKN in Bruslju pomagati glede reševanja bančne krize. Toda SDH v ničemer ne jamči, da ne bo novo lovišče interesnih skupin. Politika obvladuje trenutno vse vzvode njegovega delovanja in to je tudi namen ustanovitve SDH. AUKN bi bil za Janševe celo z zamenjavo vodstva tukaj institucionalno premalo učinkovit. Politična manipulacija s SDH je preprosto naivno jasna in škandalozna.

Politična oblast s SDH dobiva novo orodje za svoje manipulacije. Janšev politični poker, da bi zlato fiskalno pravilo in posredno tudi SDH vezal na (ne)zaupnico vladi, je prva prava demokratična poteza te vlade. Janša je lahko demokrat, ko izgubi moč. Politična odgovornost se v demokratičnih državah meri z menjavo oblasti. Bolje je preživeti kratkoročno politično krizo kot prenašati transakcijske stroške novih vladnih neumnosti. SDH je dober dokaz za to.