Zima našega nezadovoljstva

dr. Bogomir Kovač

17. 8. 2012  |  Mladina 33  |  Ekonomija

Avgust je za EU mesec navideznega premirja. Politiki so na počitnicah, finančni trgi opozorilno pritiskajo na obrestne mere obveznic, ljudje pa so v poletni vročini nekako pozabili na najhujše. Toda politične razpoke so vedno globlje, ni konkretnih rešitev, odloženi problemi pa se poglabljajo. Septembra bodo v Bruslju spet odločali o Grčiji, pred nami je usodna pomoč Španiji in Italiji, Francija nasprotuje nemški viziji politične unije, Nemčija je glede EU politično vse bolj razklana … Avgustovski mir napoveduje septembrski vihar in težavno jesen.

EU po treh letih reševanja krize grozi japonsko »izgubljeno desetletje«. Očitno evropski politiki niso dobro razumeli povezanosti treh temeljnih problemov, krize bank in celotnega bančnega sistema, proračunske in dolžniške krize držav ter krize konkurenčnosti na podjetniški ravni. Delovati je treba na vseh treh frontah hkrati in na fino razporediti ukrepe na kratek in dolgi rok. Za sedanje elite očitno prezahtevna naloga.

Monetarna politika je sprva upoštevala staro Friedmanovo svarilo, da so veliko depresijo v letih 1928–1933 zagrešile centralne banke z restriktivno monetarno politiko. V veliki recesiji 2009–2012 centralni bankirji teh napak niso ponovili. Povsod prevladuje »denarno popuščanje« (QE), primarne obrestne mere so nizke, likvidnost in solventnost bančnih sistemov sta zgledni. Vendar težava tiči v likvidnostni pasti. Večina dodatnega denarja je obtičala na finančnih trgih namesto v kreditnih verigah poslovnih bank.

Toda problem je še večji. Sodobni monetarni in kreditni sistemi že zdavnaj ne ustrezajo učbeniškim predstavam. Finančne tokove, kredite in usodne razpone obrestnih mer obvladuje vzporedni sistem, zloglasni »finančni trgi«. Njihovi finančni menedžerji določajo cene in načine zadolževanja držav, bank in podjetij. Nekateri se lahko zadolžujejo z negativno obrestno mero (ZDA, Nemčija, Nizozemska ...), drugi zato plačujejo velike obrestne pribitke, tudi oderuške obresti (države PIIGS …). Velike evropske korporacije so se letos več in ceneje zadolževale na finančnih trgih kot pri poslovnih bankah. Ta vzporedni finančni svet dejansko nagrajuje korporativni kapital in kaznuje davkoplačevalce.

Razvojne dileme EU lahko reši nekakšen Marshallov plan (MP), ki velja za razvojno ikono povojne Evrope.

Za nameček ECB niti ne deluje kot zadnji posojilodajalec. Možnosti delovanja ECB so sedaj večje kot prej, od nakupov državnih obveznic (SMP) do likvidnostne pomoči bankam (LTRO) in financiranja držav prek ESM. Toda ECB je doslej delovala preveč defenzivno, čas je za pogumnejše odločitve, če ne želi propada evra. Kreiranje denarja ex nihilo je najlažji in najcenejši dosegljivi vzvod. Če bo ECB kredibilno delovala kot zadnja posojilodajalka in reševala svoj bančni sistem, bo izrinila »finančne trge« in špekulativne finančne inštrumente. Postati mora glavna akterka in ne sopotnica reševanja sedanje krize.

Druga težava zadeva dolžniško krizo držav. Namesto Friedmana imamo tukaj opraviti s Keynesom in v tem primeru se njuni intelektualni dediščini ne izključujeta. Dilema glede fiskalnih spodbud ali varčevanja dejansko ne obstaja, če upoštevamo anticiklično naravo in priznavamo nujnost popravkov tržnega gospodarstva. Težava je seveda v tem, da vlade s svojimi ukrepi vedno znova delujejo prociklično. V recesiji varčujejo, na vrhu cikla pa pregrevajo gospodarstvo. To je sedaj tudi evropska usoda. Če želijo države zapreti dolžniško krizo, potrebujejo gospodarsko rast, daljši čas za prestrukturiranje in možnost refinanciranja dolgov.

Ekonomika povpraševanja je v recesiji zakon, investicije pa ključ gospodarske rasti, ki potem s samodejnimi stabilizatorji postopoma zapira »slabo ravnotežje«. Fiskalna konsolidacija na silo in na kratek rok vodi v recesijo in razpiranje dolžniške krize. Potrebujemo torej postopne spremembe, strukturne reforme in nižje stroške financiranja držav. Če ne rešimo bančne krize, ne bomo rešili dolžniških težav. Če ne dosežemo določene fiskalne discipline, ni potrebne fleksibilnosti pri strukturnih reformah.

Tretja dilema je namenjena konkurenčnosti, ki vodi do razvojne konvergence držav EU. Zunanjetrgovinski problem EU je v tem, da države nimajo svoje tečajne politike (skupna valuta) in dovolj drugih transfernih plačil. Zato je mogoče zunanja neravnotežja izravnavati zgolj s produktivnostjo, plačami in diferenciacijo drugih stroškov. To pa zahteva strukturne reforme in trdno politiko konkurenčnosti. Razvojne dileme EU lahko reši nekakšen Marshallov plan (MP), ki velja za razvojno ikono povojne Evrope.

MP sta De Long in Eichengreen (1993) pred leti opisala s sodobnim jezikom. Gre za kombinacijo programa strukturnega prilagajanja in logike »washingtonskega konsenza«. Manj so neposredne investicije. MP stavi na produktivnost in rast, manj na potrošnjo. MP je zato značilen predstavnik ekonomike ponudbe in ne toliko keynesianizma. Uspelo mu je zaradi treh reči. Politične kredibilnosti, potem usmerjenosti na prave poslovne modele, na koncu tudi zaradi uspešnega financiranja investicijskega cikla.

Sklep je tu. Današnji politiki vseh barv dokazujejo, da niti ne razumejo niti ne obvladujejo sistemskih vzrokov krize. Zato ponavljajo napake. To velja tudi za Janševo vlado. Septembra nas čakata drugi sveženj fiskalnih zavor in »novi« ZUJF. Država pa tiči v recesiji, ocene »finančnih trgov« so negativne, vse bliže smo pomoči EU. Slovenska jesen bo očitno zima našega nezadovoljstva.