Ne tako lahkotno, ekscelenca!

Vlado Miheljak

17. 8. 2012  |  Mladina 33  |  Dva leva

»Kaj storite, ko ljubite kakšno osebo?« so vprašali gospoda K.
»Naredim si neko predstavo o njej in skrbim, da ji je čim bolj podobna,«
odgovori gospod K.
»Kdo? Predstava?«
»Ne, oseba,« odgovori gospod K.
— Bertolt Brecht

Američani imajo vsaj eno zelo dobro lastnost. Poenostavljajo stvari. Zato so praviloma učinkoviti. Imajo pa tudi vsaj eno zelo slabo lastnost. Prav tako, ker poenostavljajo stvari. Zato so praviloma ujetniki svojih predstav in skušajo svet krojiti in kategorizirati po teh predstavah. Sedanji ameriški veleposlanik je tako še eden v nizu ameriških diplomatov, ki jih ne zanima resnična podoba ljudi in dežele, v kateri gostujejo, ampak zgolj usklajenost z vnaprejšnjimi predstavami in pričakovanji. Škoda. Ker zapravlja enkratno priložnost, da bi spoznal deželo gostiteljico. Kar ne pomeni, da bi moral o deželi, o kateri niti njeni prebivalci nimamo prav dobrega mnenja, dobiti nekritično pozitivne vtise. Razen častne izjeme galantne Nancy Ely-Raphel so vsi ravnali podobno. A sedanji veleposlanik Mussomeli za korak prehiteva ostale. Ne vem, ali je to zgolj značajska posebnost ali pa nova ameriška kategorizacija Slovenije na diplomatski karti sveta.

Tako neposredno, lahkotno, mentorsko vzvišeno ameriška diplomacija nastopa samo v deželah, ki jih obravnava kot banana republike. Tako direktnega vmešavanja in toliko nediplomatskih ocen o deželi gostiteljici ne dajejo ameriški diplomati v deželah, ki jih rešpektirajo. Si predstavljate, da bi ameriški veleposlanik rekel za nemškega ali francoskega predsednika ali zmagovalca volitev, da ni njegov prijatelj(!?)? A še huje. Ameriški veleposlanik je bil najbolj glasen in najbolj aktiven takrat, ko so tuji diplomati najbolj tiho, najbolj zadržani: v času menjave oblasti, v času občutljivih koalicijskih usklajevanj. Celo grozil je (v časniku Finance), da bo ameriškim potencialnim investitorjem svetoval zadržanost, dokler ne bo vidno, ali smo dobili oblast po ameriškem okusu.

Tokrat se je veleposlanik Mussomeli spravil nad simbole dežele, v kateri gostuje. Za ponesrečen poskus je posrečeno izbral Mladino, ki se je velikokrat spopadla s simboli, jih rušila. A z enakimi razlogi in z enako motivacijo je iste simbole v drugih kontekstih branila. Denimo rdečo zvezdo, ki jo je (na naslovnici) v osemdesetih narisala kot anusno odprtino oz. vulvo in jo potem leta 1990 izrezala iz zastave (oboje Zdravko Papić), sedaj šiva nazaj. Mussomeli sicer na pretanjen način pravi, da so simboli večpomenski, a da je vsekakor narobe, če kdo opleta na državni proslavi s simboli totalitarizma in nestrpnosti ter potem ponesrečeno povleče vzporednico z zastavo konfederacije. Rdeča zvezda v slovenski zgodovini ne simbolizira idej in sveta, ki bi ga bilo treba odpraviti (npr. suženjstvo), ampak osvoboditev izpod fašizma in socialno revolucijo ter tako enega od temeljev, na katerem je zasnovana ustava in sploh sodobna slovenska država. Zato ni nič bolj sporna kot denimo kalifornijska rdeča zvezda (Lone Star Flag). Totalitarni simbol? No, režim je bil sicer nedemokratičen, a je bil, razen v prvem povojnem obdobju, avtoritaren, ne pa totalitaren. In slovenski semi-avtoritarni sistem je bil neredko bolj permisiven kot ameriška demokracija. Ne samo v času, ko je McCarthyjeva administracija zganjala lov na čarovnice v kulturi, znanosti, javnem življenju, medijih, ampak tudi v času, ko je Busheva administracija sprejela skrajno sporni Patriot Act, ko je »izposlovala«, da roka ICC doseže vse vojne zločince razen ameriških. ZDA so verjetno zadnja dežela na svetu, ki ima eksteritorialno koncentracijsko taborišče, kjer ujetniki nimajo sodnega varstva in dolga leta v nehumanih razmerah gnijejo brez epiloga. Utemeljitev in začetek vojne v Iraku temeljita na Powllovih lažeh pred Varnostnim svetom …

Zato bi z veseljem prisluhnili Mussomeliju, če bi primerjal spornost partizanske zastave z aktualno ameriško zastavo, ne pa s prastaro konfederacijsko. Res je, partizanska rdeča zvezda nosi tudi težke hipoteke, a ameriška stars and stripes se je skozi zgodovino veliko bolj umazala s krvjo nedolžnih ljudi. Pod tem simbolom so se med drugo svetovno vojno znesli nad civilnim prebivalstvom nebranjenega Dresdna in kasneje vrgli jedrske bombe na civilno prebivalstvo dveh velikih japonskih mest. Bombi sta bili odvrženi avgusta 1945, ko je bila Japonska že na tleh. A Američani niso čakali na kapitulacijo, pač pa so pohiteli vreči bombi zaradi vse bolj neposrednega prodiranja Sovjetov v geostrateški prostor (Mandžurija, Kurilski otoki) v zadnjih mesecih vojne ter predvsem zaradi realnega testa učinka bomb. Namreč, 6. avgusta so odvrgli uranovo bombo z imenom »Little Boy«, samo tri dni pozneje (da Japoncem ne bi prej uspelo kapitulirati) pa plutonijevo z imenom »Fat Man«. Zgodbo znašanja nad civilnim prebivalstvom so potem ponavljali v Vietnamu (npr. »Agent Orange«), v Iraku, Afganistanu in povsod, kjer so se vojaško zapletli.

Za nekdanjega ameriškega veleposlanika Younga sem svoj čas zapisal, da ni imel sreče s Slovenijo, Slovenija pa ni imela sreče z njim. Bo sicer simpatični Mussomeli po nepotrebnem ponovil zgodbo?