Komentar / EU je mrtva, Nato je mrtev, tudi svet se ne počuti prav dobro

Vlado Miheljak

7. 3. 2025  |  Mladina 10  |  Dva leva

1. Dostava vojaške opreme v Ukrajino
2. Gospodarski pritiski na Rusijo
3. Vključitev Ukrajine na pogajanjih
4. Krepitev obrambnih zmogljivosti Ukrajine
5. Ustanovitev t. i. koalicije voljnih
— Keir Starmer je v imenu Združenega kraljestva predstavil načrt korakov za dosego miru v Ukrajini (Dnevnik, TVS, 3. 3. 2025)

»Pot do miru je moč. Šibkost rodi še več vojn. Podprli bomo Ukrajino in hkrati okrepili evropsko obrambo.«
— Ursula von der Leyen vidi v nadaljevanju vojne mirovno perspektivo Ukrajine (omrežje X, 2. 3. 2025)

»Zdaj je izredno pomembno, da povečamo porabo in se pripravimo na najhujše. Obrambo moramo resnično močno okrepiti.«
— Ursula von der Leyen vidi v krepitvi vlaganj v oboroževanje za vojno pot k miru (MMC TVS, 2. 3. 2025)

»Nevladne organizacije bi lahko dobile manj.«
 — Poslanec NSi Janez Žakelj je s predlogom, kje najti manjkajoča sredstva za pospešeni dvig obrambnega proračuna, spet pokazal, da krščanskodemokratskemu licemerju nič ne seže niti do kolen (Dnevnik, TVS, 3. 3. 2025)

Ena koalicija voljnih je že nepovratno razmajala silnice sveta. Po napadu na Irak se svet več ni pobral. Od takrat slehernik tvega že, ko gre v coni za pešce večjih evropskih mest na špancir. V marsikatero deželo tretjega sveta pa je potovanje sploh odsvetovano. Ozadje alibizacije vojne takrat, ob napadu na Irak, so bile manipulacije in laži. No, takrat je Amerika silila voljne Evropejce v sveto vojno. Danes se Amerika, preračunljivo in kšeftarsko, iz vojne umika, a Evropejci, ki so ostali brez prekooceanske očetovske avtoritete, sedaj sami ponavljajo vajo. Silijo Ameriko v nadaljevanje vojne. Najbrž res drži, da Trump deluje brez vizije, po trenutnem in sprotnem navdihu. Evropejci, po nekem selektivnem neformalnem ključu zbrani in izbrani, da v našem imenu odločajo, pa vizijo vsekakor imajo. A ta vizija je zgrešena.

Če je vizija rešitve vojne to, kar je v štirih korakih nakazal Starmer in čemur ščuvaška Ursula Von der Leyen, Macron in drugi selektivno izbrani Evropejci pritrjujejo, nas je lahko upravičeno strah, da bo vojna še dolgo, zelo dolgo trajala. Ko si je Trump zamislil pogovor o Ukrajini brez Ukrajincev, smo to upravičeno označili za katastrofo, a delati mirovne načrte in mirovna pogajanja brez nepogrešljivega akterja vojne – Rusije, kot si to zamišlja Evropa, je prav tako ali še bolj odbito. Predvsem pa je iluzorno pričakovati, da bo združena Evropa, ki ni zmožna učinkovito reševati niti spora o maslu, paradižniku in ribiških kvotah znotraj svojih meja, kaj šele vprašanj kršenja človekovih in državljanskih pravic v posameznih avtoritarnih članicah Unije, uspešno vodila pogajanja za dosego trajnega miru v Ukrajini. Evropa ni vojaška velesila, kakršna so Združene države. Zato bi lahko vzpostavila svojo avtoriteto in moč z doslednostjo, načelnostjo, ekvidistanco in ekvivalenco do vseh agresij, kršitev mednarodnega prava, človekovih in etničnih pravic. Morda smo dolgo, predolgo slepo verjeli v takšno perspektivo in potencial združene Evrope. Na žalost je ta proklamirana načela Evropa že dostikrat pomendrala. Nazadnje v odnosu do masakra v Gazi. Gaza je resnica evropske mirovne misije v Ukrajini. Medtem ko je združena Evropa ruskim umetnikom, znanstvenikom, športnikom in sploh državljanom zaprla pot v »svobodni svet«, je vzpostavila maksimalno toleranco do vojnih zločinov in zločincev vojne v Gazi. Po ukrajinskih podatkih je bilo v treh letih vojne ubitih vsaj 600 otrok. Kar je 20 osnovnošolskih razredov! Grozljivo. A v Gazi je bilo, v pol manj časa, ubitih vsaj 17.000 otrok. Kar je koliko razredov? Petsto šestdeset? Več? In Evropa kljub temu pretežno ne vidi potrebe in volje, da bi izvršila povelje mednarodnega sodišča za vojne zločine (ICC), da izvede aretacijo hudih vojnih zločinov obtoženega Benjamina Netanjahuja? Bodoči nemški kancler ga bo, po napovedih, celo povabil na uradni obisk. Kako naj ta in taka, do obisti dvolična in sprevržena združena Evropa prispeva k miru? No, resnici na ljubo, tako ali tako ne bo šla dlje od besed, od neskončnih konferenc, vrhov in zasedanj, k dejanjem. Kdaj pa je že Evropa rešila kakšno mednarodno krizo ali konflikt?

V zadnjih mesecih se veliko govori o nevarnosti tretje svetovne vojne. Hja, kaj pa, če tretja svetovna vojna, ne da bi se zavedali, že vihra? Da je to, kar zdaj gledamo, se pravi konfliktno razmerje med ZDA, Evropo, Rusijo in Ukrajino, že postavljanje nove tektonike povojnega sveta. Kot leta 1945, ko so se dotedanja zmagovita zavezništva protinacistične koalicije čez noč spremenila v sovražna razmerja. Nacisti, fašisti, ustaši in podobni pa postali kadrovski bazen agentur »svobodnega sveta«. Sedaj je podobno, le da gre v drugo smer. Strateški sovražnik celotnega obdobja po drugi svetovni vojni je pred dnevi postal strateški partner vodilne države zavezništva. Proti komu? Slej ko prej proti Evropi.

A takšna nespodobna trgovina ni nič novega. Leta 1943 so s tako imenovanim moskovskim sporazumom oziroma deklaracijo delili vzhodno Evropo. Protokolirali pa kar na servieto, priloženo k pogrinjku z okusnim kaspijskim jesetrom.