Med Petrom Klepcem in spečim Matjažem

dr. Bogomir Kovač

24. 8. 2012  |  Mladina 34  |  Ekonomija

Avgustovski termin že nekaj let zapored zapolnjuje turistična kolumna. Nekaj razlogov najdemo v labirintih iztekajočih se počitnic, večino pa v pomenu turistične industrije. Turizem letos tretje leto zapored dokazuje, da lahko uspešno kljubuje kriznim razmeram, zlasti v EU. Robustnost njegove rasti temelji na občutljivosti turističnega povpraševanja, ki ohranja vrednote svobode gibanja in blaginje prostega časa. Hkrati dokazuje sposobnost prilagajanja turistične ponudbe. Ljudje preprosto potujejo več in ceneje. To je pomembno sporočilo tudi drugim poslovnim sektorjem in političnim določevalcem. Slovenija je letos dobila novo turistično strategijo, ostaja pa s starimi tegobami in nižjo državno turistično podporo. Turizem je tudi za to vlado še vedno prezrta priložnost.

Svetovni turistični rezultati so bili v letu 2011 presenetljivo dobri. Turizem je lani kljub gospodarski krizi in številnim naravnim in političnim katastrofam končal kot najhitreje razvijajoča se globalna poslovna dejavnost. Turizem že tretje leto raste hitreje kot svetovni BDP. Lani se je število potnikov povečalo za pet odstotkov, število prenočitev za štiri in potrošnja za osem odstotkov, po svetu potuje slaba milijarda ljudi. Evropske ocene turističnega razvoja, ki ga dajeta UNWTO in WTM, so si za letos podobne. Turistična industrija bo v EU letos rasla počasneje kot lani, toda z nekaj manj kot tremi odstotki še vedno bistveno hitreje od evropskega povprečja. Obmorski turizem raste po šest, potovalni po osem in mestni po 10 odstotkov, izgubljata zimski (–5) in podeželski turizem (–7 odstotkov). S preprostimi besedami, ljudje so v EU zaradi krize zaskrbljeni, toda potujejo več, le da so potovanja krajša in cenejša. Lani so zaradi arabske pomladi pridobivale sredozemske turistične države, letos jih je evropska dolžniška kriza prizadela bolj kot druge (Grčija, Španija, Italija), relativni regionalni zmagovalec pa je Turčija.

Spomnimo se samo zapletov z EPK, kljub enkratni tržni priložnosti, dobri programski zasnovi in sijajni ideji povezanosti kulturnega, regionalnega in nacionalnega turizma.

Letos je turistični forum v Pisi posebej poudaril pomen trajnostnega turizma, čeprav je to šele sedma usmeritvena odločitev o določeni destinaciji, toda za petino turistov odločujoča. Turistična storitvena industrija je tu v klasičnem precepu. Turisti si želijo čisto in prvinsko okolje, hkrati pa biznis teži k množičnemu turizmu in globalni selitvi turistov. Turizem vsaj za sedaj pomeni bolj grožnjo kot priložnost za okolje in družbeno blaginjo. Dejansko so turisti lahko zadovoljni samo v deželah, kjer so doma srečni ljudje. Toda sloviti indeks sreče (HPI), ki se umerja v razmerju med blaginjo in okoljskim odtisom, za ves bogati svet centralnega kapitalizma ni najbolj razveseljiv. Med prvimi desetimi državami jih je osem iz Latinske Amerike, prvi dve iz razvitega sveta, Nova Zelandija in Norveška, sta šele na 28. in 29. mestu, večina držav EU je v drugi polovici med 151. državami. Zadovoljstvo in bogastvo očitno nista sorazmerni veličini, zato se turisti vse bolj usmerjajo v dežele perifernega sveta. Lanski nesporni zmagovalci v turistični rasti so siceršnje nove globalne gospodarske lokomotive, Indija, Kitajska in Brazilija.

V tem razcepu je tudi slovenska turističnorazvojna dilema. Slovenija je letos sprejela tretjo sistemsko strategijo razvoja turizma. Prva (2002–2006) je bila zavezana podjetništvu in tržni postavitvi kompleksnih produktov, druga (2007–2011) je stavila predvsem na destinacijski menedžment, tretja (2012–2016) se obrača h konkurenčnim prednostim in inovativnemu trženju, trajnostnemu razvoju ter partnerstvu. Kvantitativni cilji so znotraj zadnjih evropskih trendov, kvalitativni pa so vpeti med splošne in doslej že znane razvojne opredelitve. In prav to je njena osrednja težava. Krovna zgodba je premalo konkretna in zavezujoča. Strategija dejansko določa okvir in ne konkretnih rešitev, ponuja vizijo in nabor projektov, ne pa dejanskih obveznosti in nosilcev. In potem bi vsi želeli vse in nikomur ni povsem jasno, kaj je tisto, kar naj vleče slovenski turizem skozi želeno trajnostno vizijo in partnersko sodelovanje.

Bežen pogled na vodilne bisere slovenske ponudbe razkriva, da Bled preprosto ne more prikriti svojih infrastrukturnih težav, vključno z obhodno potjo okoli jezera, kranjskogorski turizem še vedno nima jasnih predstav o letni in zimski ponudbi, ki jo premorejo sosedje, Bohinj ostaja večna zapravljena priložnost. Tu je portoroško večerno onesnaževanje z glasbo in nerešenim potencialom med centrom in Bernardinom, Piran je že drugo leto razrit in turistično pohabljen, Lipica ostaja še naprej črni turistični madež prelepih belih konj. Postojna, Ljubljana in tudi Pohorje so dobri primeri napredka, toda na ozkem področju centralne destinacije. Zdraviliški turizem ostaja stalnica, ki pa zahteva tržni premik proti vzhodu in večjo trženjsko inovativnost. Skratka, mestni, zdraviliški in počitniški turizem ostajajo trije stebri, imamo deset vodilnih destinacij, pa premalo Batageljev in Čoklov ter zavedanja, kako pomembna sta skupen tržen nastop in partnerska ponudba. Spomnimo se samo zapletov z EPK, kljub enkratni tržni priložnosti, dobri programski zasnovi in sijajni ideji povezanosti kulturnega, regionalnega in nacionalnega turizma.

Turizem je staro ogledalo družbe. Zato že dve desetletji ostaja razpeto med ideologijo večnih priložnosti in zamejenimi interesi glede središča slovenskega razvoja. Tičimo tam nekje med Petrom Klepcem in spečim Matjažem pod Peco.