Skrivnost razodetja

dr. Bogomir Kovač

7. 9. 2012  |  Mladina 36  |  Ekonomija

Gospodarska recesija se v Sloveniji poglablja, BDP pada že tretje četrtletje zapored. Takšen rezultat je sestavni del negativnega gibanja našega ekonomskega cikla in napačne ekonomske politike zadnjih deset let. Sedanja vladna fiskalna konsolidacija in njeni varčevalni ukrepi bodo dodali svoj negativni vpliv šele v drugi polovici letošnjega leta. Dvojni negativni učinek recesije in finančne destabilizacije nas torej šele čaka. Osrednji problemi so nerazumevanje ekonomike povpraševanja, premajhno investicijsko trošenje države in slabo vodenje ekonomskih politik, ki jih še imamo. Vlada bo morala radikalno spremeniti svoj ekonomski pristop in javno komuniciranje. Očitno ekonomska nekompetentnost Janševe vlade postaja osrednja grožnja njenega političnega preživetja.

Podatki SURS so nedvoumni. Lansko četrtletje smo imeli odstotek negativne rasti BDP-ja, v prvem četrtletju sledi padec za 0,7 in v drugem že 2,2 odstotka BDP-ja, skupaj v prvi polovici leta je negativna rast 1,6 odstotka, do konca leta, z vsemi negativnimi učinki, lahko pričakujemo padec 2,5–3 odstotke. Znižujejo se vse oblike potrošnje razen izvoza, ki pa tudi peša zaradi evropske recesije. Najbolj problematično je dramatično znižanje bruto investicij, tako zasebnih kot javnih. Vlada očitno ne razume, da so reformiranje, racionalizacija in varčevanje v javnem sektorju sicer pomembni, toda ne na račun investicij in razvoja pomembnih strateških področij, kot so znanje, ekologija in javni sektor.

Če se zasebna potrošnja znižuje, potem so javne investicije edina prava možnost za neposredno spodbujanje rasti, aktiviranje evropskih sredstev in multiplikacijo tudi drugih oblik zasebne potrošnje. Povsem soliden zgled bi lahko našli pri turizmu. Direktoratu za turizem in celotni turistični politiki je v zadnjih petih letih uspelo investirati 119 milijonov javnih sredstev (domačih in predvsem evropskih), s čimer so dejansko početverili investicijsko vrednost turistične infrastrukture ter druge ponudbe. Zato turistična dejavnost raste tudi v obdobju recesije.

Vladni ljudje očitno ne razumejo logike gospodarskih ciklov, ali pa morda verjamejo, da proticiklična politika nima posebnega pomena. Zato naša fiskalna politika deluje prociklično. Namesto da bi v obdobju konjunkture ustvarjala proračunske presežke, v času recesije pa primanjkljaje, delujejo ravno nasprotno. Janševi so v prvem mandatu zniževali davke in povečevali potrošnjo in zadolževanje. Davčna reforma leta 2007 je znižala proračunske prihodke za skoraj milijardo, hkrati pa smo v obdobju 2005–2008 izjemno povečali zunanji zasebni dolg. Pahorjevi so potem v času največjega padca rasti povečali plače in posegli po visokem proračunskem primanjkljaju. Tokrat se je zunaj zadolžila predvsem država na račun bank in tekočega pokrivanja proračunskega primanjkljaja.

Nova Janševa vlada je letos z radikalnimi administrativnimi posegi najprej ustvarila v nekaj mesecih pravi poslovni in finančni kaos, hkrati pa je z znižanjem potrošnje recesijo samo še poglobila. EU in seveda tudi naša vlada je odkrila zlo proračunskih primanjkljajev, toda prav neselektivno znižanje vladnih izdatkov je krivo, da se je okrevanje gospodarstev konec leta 2011 ustavilo. Fiskalna politika trenutno deluje destabilizacijsko, in če k temu prištejemo zamude in čudaške poteze pri upravljanju in sanaciji državnih bank, so negativne ocene vladne politike doma in v tujini povsem upravičene.

Vlada mora brezkompromisno skrbeti za rast in zaposlenost. Namesto varčevanja povprek potrebujemo selektivno trošenje.

Večina držav EU je pred podobnimi dilemami, zato so nasveti Angela Gurrie, generalnega sekretarja OECD, podobno splošni in načelni. Pomembno je, kako država konkretno razmejuje med kratkoročnimi »varčevalnimi ukrepi« in dolgoročnejšo »fiskalno disciplino«. Nesporno je za oživitev rasti ključno, kako fiskalna konsolidacija, ta večna kombinacija znižanja izdatkov in povečanja davkov, vpliva na investicijsko dejavnost (javno in zasebno) in celotno multiplikacijo potrošnje. Vse je odvisno od zaupanja potrošnikov in biznisa. Zato pa potrebujemo jasno stabilizacijsko strategijo, kredibilnost vladnih ukrepov in pravilno kombinacijo politik in reformnih sprememb. Tega Janševa vlada doslej ni ponudila.

Če gospodarstvo tiči v likvidnostni pasti, kar pomeni, da je monetarna politika težko uspešna zaradi premočne vloge špekulativnih zasebnih »finančnih trgov«, potem je igra z ekonomskimi pričakovanji jasna. Vlada mora brezkompromisno skrbeti za rast in zaposlenost. Namesto varčevanja povprek potrebujemo selektivno trošenje. Seveda bosta EU in ECB morali poskrbeti za primerno monetizacijo deficitov in cenejše financiranje dolgov bank in držav, tudi za ceno višje inflacije in blokiranja »finančnih trgov«, če želita preživeti. Če bo prevladalo zaupanje med ljudmi in vlado, potem lahko pričakujemo normalizacijo razmer. Slovenija ima še vedno pozitivno neto varčevanje, ki lahko zadostuje ob potrebnem zaupanju, da se država bolj kot doslej notranje zadolžuje, financira dober del investicijske potrošnje. To je pot za zagon rasti in zmanjšanje zunanjih pritiskov, ki ogrožajo finančno stabilnost države.

Dokler bodo politiki predvsem grozili in ministri slepomišili, »nevidna roka« trga pa bo igrala vlogo pripornikove dileme, nam ni pomoči. Vse rešitve so na koncu slabe in neučinkovite, če so nekooperativne. Toda kako sodelovati z Majerjem in kako naj država shaja z njim? Od te »skrivnosti razodetja« bo odvisna naša bližnja prihodnost.