Konec sveta?

Vlado Miheljak

14. 9. 2012  |  Mladina 37  |  Dva leva

»Njegovi psevdonimi so vedno povezani s pomladnim mesecem majem! Jože Maj ... Majer, Majnik, Koštomaj in preostali priimki z besedo ’maj’ so njegov prstni odtis!«
— (Dnevnik, 13. 12. 2011, po viru: mikstone.wordpress.com)

»No jaz mislim, da gospod Erjavec ni najšibkejši člen koalicije.«
— JJ sumi, da je najšibkejši člen koalicije premier (Pogledi Slovenije, 6. 9. 2012)

»Ekipa RTV-ja vztraja kljub klofutam, ki jih zavod prejema.«
— Direktorja RTVS Fillija svetopisemska metoda (glej: Mt 5,38–48; 7,12)

Menda naj bi pred davnimi časi Maji napovedali za letošnje leto konec sveta. Poznavalci majevske kulture pravijo, da je to neumnost, da gre zgolj za iztek nekega koledarskega cikla. Torej, nesmiselno je pripisovanje napovedi Majem. To pa ne pomeni, da je apokalipsa izključena. Odvisno pač, kje jo lociramo in kako jo razumemo. Planetarna se verjetno ne bo zgodila, bo pa nič koliko lokalnih. Če lahko torej brez prevelikega strahu pričakujemo 21. december, ko naj bi se zgodila planetarna apokalipsa, pa je slovenska tako rekoč tukaj. Vsaj tako pravi naš Majer, Majnik, Koštomaj ali kakršnikoli že Maj. Namreč, če gre verjeti nekemu spletnemu portalu, se isti apokaliptik pojavlja pod različnimi izpeljankami korena Maj. Po Majevi napovedi naj bi oktobra nastopil konec Slovenije. Ne povodenj, požar, suša, potres ampak … bankrot. Kako je to izračunal, ne vedo ne bankirji, ne ekonomisti, ne družbeni analitiki, pa tudi njegov minister za finance ne. Pač preprosto bankrot. Z apokaliptično naglico in nepredvidljivostjo. A so se, podobno kot pri planetarni napovedi, našli skeptični posamezniki, ki dvomijo o realizaciji. Oziroma projekcijo obrnejo: apokalipsa ni tisto, kar (oktobra) šele pride, ampak to, kar je že tu. A hkrati zmerno optimistično napovedujejo, da sta dva možna izteka. Dober in slab. Najprej slab: diletantski in fatalistični Majer bo vztrajal na oblasti in nas bo, morda ne ravno oktobra, ampak v naslednjih mesecih, popolnoma ekonomsko, finančno in motivacijsko izčrpal. Torej konec Slovenije … Optimistična projekcija pa predvideva, da bo dojel, da je v javnem mnenju že izgubil mandat. Če smo natančni, ga nikoli ni dobil, a sedaj se je približal dnu. Presegel je vse spodnje meje, odkar se meri javnomnenjski utrip. Nihče doslej ni padel tako nizko. Zato niti njegovi najbližji in najzvestejši sopotniki ne verjamejo več, da je on človek, ki lahko potegne ta voz iz blata. Zato naj bi počasi začel pakirati kovčke … da bo šel v »deželo tam doli« gledat sončne zahode. Nekateri celo menijo, da bi morali do njega stopiti nekakšni modri odposlanci izčrpanega in izmozganega ljudstva s ponudbo, da se ga primerno izplača, če izpreže, če nas neha reševati. Pravijo, da ne bi bila samo sedemmestna, ampak tudi osemmestna številka na dolgi rok pametna investicija. Visoka cena za gledanje sončnih zahodov, majhna za rešitev Slovenije iz kataklizme.

A bodimo realni. Žal so to le mokre sanje. Premier sicer pravilno diagnosticira problem: v tej koaliciji ni najšibkejši člen marginalni, a dragi Erjavec. Se strinjamo. Najšibkejši člen je Majer. Njegov neobvladani fatalizem nas bo pogubil. Slovenijo, tako generacije odsluženih in delovno aktivnih, kot prihajajočih mladih je dal na žrtveni oltar. Nič več ne rešuje. Zgolj poglablja krizo z nenehnimi ideološkimi konflikti. Nenehno zapada v vedno nove zaplete. Ni se še razkadila in ohladila črna komedija ob dnevu državnosti, že so na pladnju nove. Tudi čez mejo jih izvaža. Denimo na komemoracijo v Bazovico. Kot ste brali in videli, se je zgodil eksces. Vendar ne zaradi žvižganja, ampak zaradi uradne navzočnosti predsednice NSi na antifašistični (!!!) komemoraciji. Žvižganje je bilo zgolj posledica tega ekscesa. A ni bilo pretirano. Žvižgači pa tudi niso bili zgolj uvoženi s te strani meje. In to zamejci dobro vedo. Da pa jim nekdo pošlje oz. si sami povabijo predsednico NSi na antifašistično komemoracijo, je resnično črni humor. V vseh simbolnih odtenkih črnega.

Kakorkoli. Majerju se je iztekel rok veljavnosti. Ker v politiki ni sanitarnih inšpektorjev, ki izločajo pokvarjeno robo, mora za higienski minimum poskrbeti politična javnost s pomočjo medijev. In slednje je problem, ker mediji v največji meri ne opravljajo svoje naloge sanitarnega nadzora. Ko je Majer apokaliptično napovedal konec (slovenskega) sveta, ga niso nadležno spraševali in vprašanj ponavljali, naj pojasni, utemelji razloge za takšno izjavo, ki dodatno slabša bonitetne ocene, ampak so mu širokosrčno dajali termine za protiofenzive in kazanje na krivdo drugih.

Še zlasti nacionalka. Potem ko je dobila zaušnico oz. dve (najprej Siol televizijo, potem še znižanje naročnine), je do glasnika apokalipse še bolj prijazna in servilna, kot je že tako ali tako bila. Kot da bi se držala svetopisemskega načela in bi na dobro odmerjene klofute in pljunke na eno lice nastavila še drugo. Ni ji pomoči.

A ne pozabimo. Oktober prihaja.