21. 9. 2012 | Mladina 38 | Dva leva
Proletarski opernbal
(Brez Muje se še Pahor ne obuje)
Ta hip nihče izmed drugih kandidatov, ki se potegujejo za položaj predsednika države, nima izkušnje vodenja vlade v času največje krize po drugi svetovni vojni. Jaz jo imam.
— Poklicni multipraktik Borut Pahor meni, da je predsedniška funkcija mala malica
»B. P. bo danes cestni delavec. Upam, da ne bo jutri napovedovalec vremena. Imam piknik.«
— Poslanka Tamara Vonta se boji, da bi vremenoslovec Pahor proizvedel naravno katastrofo
Saj veste, kako se na umetelen način reče volilni kampanji? Demokratični ritual. Ritual vsekakor, nisem pa prepričan, da v celoti, vedno in povsod demokratični. Neredko se zdi, da je kampanja prej demokratični nateg. Na vsakokratnih volitvah se odločamo, komu bomo dali … svoj glas, kajpak. V amerikanizirani kampanji, ki je že zdavnaj okužila tudi Evropo, so kompetence potisnjene v ozadje oziroma pomešane s kakšnimi drugimi in drugačnimi veščinami, talenti in obeležji. In ko oz. ker ne moremo izbirati po kompetenci, izbiramo po simpatijah. Če torej že moraš biti kot volivec nategnjen, je prijeten občutek, če te nategne tisti, ki ti je bolj simpatičen. Svobodna izbira partnerja je navsezadnje ena temeljnih človekovih pravic.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
21. 9. 2012 | Mladina 38 | Dva leva
Ta hip nihče izmed drugih kandidatov, ki se potegujejo za položaj predsednika države, nima izkušnje vodenja vlade v času največje krize po drugi svetovni vojni. Jaz jo imam.
— Poklicni multipraktik Borut Pahor meni, da je predsedniška funkcija mala malica
»B. P. bo danes cestni delavec. Upam, da ne bo jutri napovedovalec vremena. Imam piknik.«
— Poslanka Tamara Vonta se boji, da bi vremenoslovec Pahor proizvedel naravno katastrofo
Saj veste, kako se na umetelen način reče volilni kampanji? Demokratični ritual. Ritual vsekakor, nisem pa prepričan, da v celoti, vedno in povsod demokratični. Neredko se zdi, da je kampanja prej demokratični nateg. Na vsakokratnih volitvah se odločamo, komu bomo dali … svoj glas, kajpak. V amerikanizirani kampanji, ki je že zdavnaj okužila tudi Evropo, so kompetence potisnjene v ozadje oziroma pomešane s kakšnimi drugimi in drugačnimi veščinami, talenti in obeležji. In ko oz. ker ne moremo izbirati po kompetenci, izbiramo po simpatijah. Če torej že moraš biti kot volivec nategnjen, je prijeten občutek, če te nategne tisti, ki ti je bolj simpatičen. Svobodna izbira partnerja je navsezadnje ena temeljnih človekovih pravic.
Predsedniška tekma v Sloveniji je z vsakimi volitvami bolj strukturirana, bolj kompletna. Čeprav je že leta 1990 nastopil eksot Ivan Kramberger in dosegel fantastičnih 18,5 odstotka (224.162!) glasov, je vendarle bila takrat in tudi na preostalih volitvah zelo jasna distinkcija. Na eni strani so bili politični Krjavlji, na drugi seriozni kandidati.
Leta 2012 imamo široko paleto kandidatov, kot se za razvito demokracijo spodobi. Vendar je problem, ker imamo pestro ponudbo, a majhno izbiro. Motivi, da kdo vstopi v kampanjo, so politični ali osebno promocijski. No, razmejitvena črta je neredko precej tanka. Nekateri klasični primeri političnih burkačev kažejo na to. Tako si je v Veliki Britaniji v osemdesetih s svojo The Official Monster Raving Loony Party prizadeval priti v spodnji dom pop glasbenik David Sutch (Screaming Lord Sutch). V Franciji pa leta 1981 v predsedniško palačo igralec in komik Coluche. Oba sta imela kup dobrih idej, zavitih v odbiti humor in sarkazem, ter precejšnjo podporo pri politično deprimiranih intelektualcih.
Merilo serioznosti ni domet kandidata, ampak vsebin, ki jih prodaja, in tudi način, kako jih prodaja. Tako lahko kdo vstopi v tekmo z jasnim zavedanjem, da nima realne možnosti za uspeh, a izkoristi prizorišče (medijskega) volilnega spopada za opozarjanje na neki družbeno relevanten problem, proces ali gibanje. Tipičen primer je bila kandidatka Elena Pečarič na zadnjih predsedniških volitvah.
No, mediji opravijo pred uradnim začetkom volilne tekme sanitarni posel. Od burkačev, vaških posebnežev, pornostarlet, klošarjev in tudi tistih, ki sicer resno zastopajo relevantne, a manjšinske ideje, ločijo tako imenovane prvokategorne kandidate. Tokrat so to aktualni predsednik Türk, Borut Pahor in Milan Zver. Vendar pa se pojavlja problem, velik problem serioznosti tudi teh prvokategornikov. Že na zadnjih volitvah so preveč sledili medijskemu cirkusu. Nastopali so tam, kjer ne bi smeli, in tako, kot ne bi smeli. (Tudi sedanji, sicer praviloma primerno zadržani predsednik je kot kandidat nastopal v neki kuharski oddaji!). A če so se takrat puščali izkoriščati medijem za bizarne predstave in oddaje s politiki v glavni vlogi, je sedaj drugače. Sedaj nekateri »seriozni« politiki prevzemajo iniciativo in izrabljajo medije za svoje bizarne nastope.
V prvi vrsti Borut Pahor. S svojo poklicno izobraževalno turnejo. Ne vem, ali je to njegova domislica ali domislica kakšnih marketinških genialcev, a vsekakor je bizarna kot nobena doslej. Pri Pahorju smo vajeni marsičesa, a to še ne pomeni, da je tudi prebavljivo. Pahor kot vajeniški multipraktik se norčuje ne samo iz funkcije, za katero se poteguje, in volivcev, ampak tudi iz dela. Veliko podrobnosti v sicer piarovsko selekcionirani predstavitvi njegovih delovno/poklicnih norčij k sreči ne vidimo. A ena je prav odurno zabavna: Borut se nekega dne nameni, da bo asfalter. V Dravogradu ga medse sprejmejo cestarji. Vsi v lepih, čistih, novih, na črto zlikanih delovnih oblačilih. In med njimi kajpak Borut Pahor, napravljen, kot da bo šel v novem elegantnem kombinezonu odplesat baletno točko cestarja na dunajski opernbal. Na posnetku in v fotostripu (denimo na 24ur.com) se lepo vidi, kako je to Borutovo proletarsko pustolovščino servisirala njegova asistentka. Pomagala mu je napenjati in zapenjati elegantni kombinezon, ki se je lepo podal k subtilnemu, na nežna kandidatova lička z okusom nanesenemu make upu v barvi katrana in šmira. Samo ugibamo lahko, ali si je vsaj čevlje obul sam ali pa mu jih je kakšen cestarski (so)delavec iz stereotipne predstave; denimo Mujo. Saj veste: brez muje se še čevelj ne obuje.
Moj cinični prijatelj, tudi sicer znan po nekorektnih izjavah, je pred dnevi zlobno komentiral: »V bistvu ima Borut srečo. Doslej ga je zares prečital samo konj.« Ga bo končno tudi SD? In predvsem, ga bodo volivci?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.