Glasovi ljudstva kot grešni kozel

Bernard Nežmah

14. 9. 2012  |  Mladina 37  |  Pamflet

Predlog predsednika državnega zbora Gregorja Viranta o drastičnem skrčenju pravic do referenduma dobiva ustavno večino poslancev. Projekt je sistematičen, saj odpravlja možnost, da bi lahko 30 poslancev ali Državni svet vložili referendumsko zahtevo, in ohranja samo civilno pobudo. Toda tej ne bo več zadoščalo 2.500 podpisov, zbrati jih bo treba štiri krat več, vendar ne več samo na papirju, temveč overovljenih na upravnih enotah. Po novem bo referendum onemogočen tudi pri temah fiskalnih zakonov etc. Na samem referendumu pa naj bi bil nujni predpogoj še 35 odstotni kvorum vseh volilnih upravičencev.

Politična nomenklatura kani z buldožerjem povoziti ljudsko iniciativo. Naenkrat je največji sovražnik države in prosperitete postal – referendum! Celo početje predpostavlja, da je zahteva po referendumu sovražno dejanje. In po medijih že kroži slabšalni pojem referendumanija in pozivi k razumni omejitvi referendumov.

Na praktični ravni to pomeni, da bodo ustavno pravico do referenduma lahko udejanjili le veliki sindikati, katoliška cerkev in paracivilna združenja pod taktirko posameznih strank, ki lahko edini v tednu dni mobilizirajo potrebno množico podpisnikov. Če vzamemo za zgled zbiranje podpisov proti poroštvu za TEŠ 6, je skupina aktivistov zbrala le 2.861 podpisov, od katerih pa so jih več kot 500 upravne službe zavrnile kot nečitljive. Kakršnokoli spontano referendumsko organiziranje državljanov je v tako kratkem času in pod tako restriktivnimi pogoji onemogočeno. Kar je praktični izbris referendumske pravice, ki bo po tej zasnovi samo še privilegij velikih asociacij. Ustavni člen o referendumu bo imel samo še status neizvršljive pravice.

A zakaj je potreben tako drakonski ukrep? - Lani so trije referendumi razveljavili tri reformne zakone Pahorjeve vlade, s čimer naj bi pahnili Slovenijo v finančni zlom. Res? Kaj pa dvomilijardna luknja v bančnem sistemu in sistematično povečevanje državnega dolga? Je za grozečo nelikvidnost vzrok trojica referendumov ali gospodarska in finančna politika?

Referendum dobiva status grešnega kozla, ki ga je treba pokončati. Sicer pa: ali bi bilo mogoče trojico referendumov tudi obiti? Sedanja Janševa vlada, ki je doslej iskala konsenz socialnih partnerjev, dokazuje nasprotno. Funkcija referenduma je dragocena v tem, da prav zaradi strahu pred njegovim razpisom primora vladajoče k iskanju kompromisa, ki je sprejemljiv za večje število strank in socialnih partnerjev.

Kaj pa v svojem bistvu sploh pomeni referendum? V primeru konkretnega zakona vzame vsemogočo pravico poslanske večine, da odloča v imenu vseh državljanov, in jo za hip prenese v roke ljudstva. In prav to je bolečina politične elite. Ta se ob vprašanju vpisa fiskalnega pravila v ustavo ne zedini, združi pa se v projektu izključitve demosa iz odločanja. Toda, ali je glas ljudstva glas ne-razuma?

Zadnja razkritja milijonskih in celo stomilijonskih posojil, ki so jih podelile banke brez kritja, to demantira. Do zdaj je veljal aksiom, da je tajnost posojil pogoj za dobro delovanje bančništva in gospodarstva. Postavimo hipotetični primer, ko bi bili podatki o zloglasnih kreditih že od samega začetka javni. Množice bi protestirale proti neenakopravni obravnavi, saj podjetniki in posamezniki v identičnih položajih ne bi bili obravnavani enako.

Če mora torej ljudstvo prek državnega proračuna sanirati izgube bank, ima najmanj pravico, da je tudi kot bančni klient obravnavano po načelu enakosti.

Osrednji družbeni problem je namreč odsotnost polemične pameti. Poglejmo le dva gradbena fiaska v prestolnici. Več kot stoletje se je bohotil stari »Kolizej«, potem pa je prišel podjetnik, ki ga je kupil kot takega, in nato dobil dovoljenje od občine in kulturne ministrice, da ga podre. Investitor je namreč zagotovil, da bo v novi stavbi zgradil tudi nekaj dvoran za kulturo. In rezultat? – Ni ne nove stavbe, ne novega hrama kulture, namesto njega pa je iz mestnega tkiva iztrgan kare, ki ga tvori gradbena jama, obdana s plankami.

Na drugem mestu je domoval Plečnikov stadion, ki je prišel v roke poslovnežu, ki je napovedal gradnjo stanovanjskih stolpnic in poslovnih prostorov, za to pa bi se odkupil z obnovitvijo stadiona. In izid? Dizaster na stadionu, v igri pa pravljične besede, da se bo našel investitor, ki bo v času, ko je Ljubljana prepolna praznih stanovanj in zapuščenih poslovnih uradov, investiral desetine milijonov v novogradnje!??

Podobno tudi projekt »Emonika«, kjer bi »Trigranit« postavil stanovanjsko zabaviščno središče, za povrh pa zgradil železniško in avtobusno postajo. Kdo pri Zevsu bo v času krepke recesije metal denar v gradove v oblakih?

Sporočilo je enostavno, grandomanska javno-zasebna partnerstva več ne delujejo. Če hoče mesto do novega potniškega osišča, ga mora očitno zgraditi samo, ali pa ob pomoči EU.

Kaj storiti s sodobnimi spomeniki propadlih gradbeniških idej? Plečnikov stadion je postal unikatni poligon, ki ga prosto preraščajo najrazličnejše trave in grmovja. Smiselno bi ga bilo predati v upravljanje »Botaničnemu vrtu«, ki bi dobil laboratorij, naravoslovni učni trg, kaj stori narava s civilizacijo. »National Geographic« je nekoč simuliral usodo velemesta, ki bi ga zapuščenega v tri sto letih tako predelale sile narave, da bi samo še arheologi lahko razbrali, da je tam nekoč stala mestna civilizacija.

Oblastniki, ki jih ne omejujejo glasovi ljudstva, preprosto ne opazijo, da je njihove ideje povozil čas.