Ideološka tema

Jože Vogrinc

14. 9. 2012  |  Mladina 37  |  Javna pamet

Ni čudno, da se gledanost nacionalke bliža ledišču. Mojster, ki gosti strankarske prvake, se jih loti kot izganjalec hudiča in spraševalec na izpitu: gospod veljak, priznajte! Povejte takoj! Ste že prepozni, jemljem vam besedo, čez tri sekunde bo konec sveta, potem pa oglasi, nova tema in spet isto. Gostje pa bi samo radi naredili vsak na svoj del občinstva vtis, da je med desetimi novimi pripravami za trenje orehov in lupljenje jajc njihova edina genialna, drugi so goljufivi kramarji. Znašli so se na izpitu, kjer ne morejo do besede. Uspeh je povedati do konca vsaj en cel stavek, ko te kar naprej prekinjajo.

To je mehanizem za razširjeno reprodukcijo neumnosti. Proizvaja ozračje nenehnega pomanjkanja časa in usodnosti vsake besede, vsakega pogleda, vsakega trzljaja mišice na obrazu. Kamera preži kakor čuk na miš. Kdor ne pride, je kriv (k sreči se do naslednjič pozabi, kdo, in je kriv kdo drug). Iz tedna v teden se proizvajajo nova usodna vprašanja, in ker ena med njimi kolobarijo, se izcimijo iz njih bolj ali manj stalne teme.

Tiranija teh tem v medijih torej ni plod premisleka v umirjeni strokovni javni razpravi. So izsiljeni rezultat naključja na manično-depresivnih seansah pred navijači. Za reševanje družbenih problemov ne ponujajo ničesar uporabnega. Kvečjemu so gesla za medsebojno prepoznavanje »naših« in »njihovih«.

Seveda učinkujejo ideološko. So-

oblikujejo prepričanja, ki jih odnesejo s TV-seans udeleženci in publika. Ta prepričanja se zdijo »nad« ideologijo samo zato, ker so sestavljena iz razočaranj nad stališči bolj ali manj vseh razpravljavcev in njihovih so-

očenj. Popularno in splošno sprejeto »spoznanje« je, denimo, tisto, ki ga kot kakadu ponavlja mag Virant: ne prepirajmo se o ideoloških temah, rešujmo aktualne probleme. Prav take izjave (ne pa politična stališča za nekaj ali proti nečemu) so po svoji funkciji prave ideološke izjave! Če jim pritegnemo, privolimo v to, da nam bo tisti, ki se je postavil »nad ideološke teme«, serviral lastna ideološka prepričanja, kakor da so navodilo varnostne službe za ravnanje ob potresu: takoj jih je treba ubogati, predvsem pa ni časa, da bi pomislili, kaj pravzaprav delamo. Prav to se nam dogaja zdaj. Strašenje s trojko, ki bo kot jezdeci smrti priplahutala iz Mordorja v Bruslju, opravičuje in upravičuje protokole za splošno obubožanje, ki jih že vse leto izdelujejo doma v Sloveniji. Ideološka tema, ki je legla na deželo, je domač izdelek.

To je mehanizem za razširjeno reprodukcijo neumnosti. Proizvaja ozračje nenehnega pomanjkanja časa in usodnosti vsake besede.

Najpogubnejše ideološko prepričanje v tem trenutku je ihta, da je treba takoj, in to iz pritlehnih, trenutnih in nezanesljivih političnih in ekonomskih razlogov, sprejeti odločitve, ki so za prihodnost slovenske družbe in obstoj Slovenije kot države v resnici temeljne in usodne: spremeniti ustavo, razgraditi družbo, dopustiti skrajno družbeno neenakost, v imenu plačilne bilance razprodati zadnje ostanke skupnega premoženja. Zakaj že? Kot signal za Merklovo, pardon, za Deutsche Bank?? V državi, ki je vredna imena država, bi ministre ali poslance, ki bi spremembo temeljne državne listine utemeljevali z interesi finančnih špekulantov ali z naklonjenostjo trenutne vlade tuje države, tožilstvo obtožilo veleizdaje. Da zaradi tega nihče v Sloveniji ne trene z očesom, je znamenje, da samostojnosti te države nihče ne jemlje resno, še zlasti ne njeni oblastniki. Prav, gospoda; če je Slovenija tako malo vredna, prosite za priključitev k Nemčiji, namesto kot država pa se registrirajmo kot družinsko podjetje! Zakaj bi imeli nepotrebne stroške z vami? Saj se vsi poznamo med seboj. Če bomo obubožali kot familija, bo ata naroda mogoče do nas za kanček bolj usmiljen kakor trg, kjer se prodajajo in kupujejo države in ustave s kostmi in z mesom državljanov vred.

Zlato pravilo je zgled naključno naplavljene ideološke teme. Kot navodilo za odgovorno ravnanje ekonomskih subjektov je samoumevno. Zapisano je v zakonih. Vrsta evropskih držav ga v ustavi prav nič ne pogreša. Kdo se ga drži in kdo ne, ni v nobeni zvezi s tem, ali ga ima zapisanega in kje. Da se ga je v Evropi danes težko držati, je pač le eden izmed simptomov globoke krize družbenih ureditev v EU. Zapisati zlato pravilo v ustavo je tako pametno kakor bolniku, ki preklinja zaradi neznosnih bolečin, predpisati spodobno govorjenje.

Ideološka fiksna ideja o zlatem pravilu je že to, da je sploh pomembno. Ni! Če bo EU še naprej »pomagala« državam, ki se spreminjajo v koncentracijska taborišča za dolžnike, tako da bo večina mladih brezposelna, minimalne plače pa ne bodo zagotavljale preživetja, bo vseeno, kaj imajo zapisano v ustavi. Kaj to pomeni, vemo že zdaj: finančni trgi so povozili temeljne pravice ljudi. Zlato pravilo je prevod tega dejstva v ustavo, a z ustavo, ki ga bo vsebovala, si še riti ne boste več mogli obrisati. V slovenski ustavi bi omogočalo neovirano klestiti proračun in preprečevati referendume o bistvenih odločitvah. To je hudo omejevanje demokracije. A v trenutni konstelaciji služi koaliciji, da lahko očita opoziciji nesodelovanje pri nujnih reformah in nanjo vnaprej vali krivdo za svoje pogubne ukrepe.

Prisila k enotnosti političnega razreda pri podrejanju finančnim trgom in trenutnim oblastnikom v EU je povsem ideološka. Zahteva videz enotnosti, kjer je dejansko ni. Je le maska pred volivci, da ne bi videli, čigava je odgovornost, in kdo bo imel korist od ukrepov, pogubnih za večino ljudi. Glede prihodnosti pa je slovenska družba negotova in razdeljena. Te delitve niso izraz podedovanih ideoloških nasprotij. So izraz in posledica zaostrenega kapitalističnega izkoriščanja. Med razredi, ki nastajajo v družbi kot posledica zdajšnjega nerazvoja, enotnosti ne more biti in je ne bo. Enotnosti slovenskega političnega razreda na račun prihodnosti državljanov ne potrebujemo in je bolje, da si je ne želimo.