Ponudba Maria Draghija

dr. Bogomir Kovač

14. 9. 2012  |  Mladina 37  |  Ekonomija

ECB je v začetku septembra vendarle prestopila pričakovani političnoekonomski rubikon. Draghijev reševalni načrt za odpravo evropske finančne krize pomeni troje. Razpad evroobmočja in opustitev evra nista in ne moreta biti evropska alternativa. Monetarni vzvodi za odpravo krize so ekonomsko najbolj logični in politično najmanj oportuni. Politična koncentracija moči ECB slabi Berlin in povečuje vpliv Pariza in Rima. Toda Draghijev političnoekonomski poker nosi s seboj tudi tveganja. ECB prevzema politično odgovornost za reševanje EU, nevarno se zožujeta nemški manevrski prostor in vpliv, hkrati pa odkupi obveznic problematičnih držav in lajšanje stroškov zadolževanja ne bodo dovolj za rešitev evra.

V zadnjih mesecih je postala politična moda, da se vsevprek razpravlja o možni opustitvi evra in celo razpustitvi EU v sedanji obliki. Najprej moramo priznati, da je EMU od leta 1999 delovala dobro. Imamo trdno valuto, stabilne cene, razmeroma uravnoteženo plačilno bilanco območja, nižje proračunske primanjkljaje in povprečno zadolžitev kot ZDA in Japonska. Zataknilo se je dejansko pri politični sposobnosti obvladovanja ciklov in asimetričnih šokov, pri nadzoru javnih financ in obvladovanju konkurenčnosti ter nazadnje pri nadzoru bank in zaupanju v delovanje ECB kot zadnjega kreditodajalca. Preprosto, EU je odpovedala pri protikriznem menedžmentu, politično in ne ekonomsko. To je letos vodilo ECB do končnega sklepa, da mora prevzeti vlogo »tehnične krizne vlade« EU.

Vendarle pa ima Evropa za seboj dolgo zgodovino neuspešnih monetarnih integracij. Zadnjih sto let smo od blizu doživeli vsaj tri spektakularne razpade monetarne unije večnacionalnih skupnosti, avstro-ogrske monarhije, SZ in Jugoslavije. Vse tri so spremljali hiperinflacija, naglo zmanjšanje rasti, ogromne izgube BDP pa so države na tem območju nadomestile šele po desetletju ali več. Če upoštevamo, da so bili vsi trije razpadi sistema povezani z vojnami, s političnimi in socialnimi lomi, je škoda še veliko večja. Zgodovina dokazuje, da so s pravočasnimi izstopi delno pridobile majhne razmeroma bogate države – Češka iz monarhije, baltske države iz SZ in Slovenija ter Hrvaška iz Jugoslavije, podobno pa bi lahko danes z območja evra sestopila Finska. Toda sklep je kljub temu jasen. Evro je ireverzibilen, treba ga je braniti domala za vsako ceno, saj so vse dosedanje težave EMU in EU ekonomsko rešljive. In to je iztočnica za novo poslanstvo ECB na trgu dolžniških papirjev.

V zadnjih mesecih je postala politična moda, da se vsevprek razpravlja o možni opustitvi evra in celo razpustitvi EU v sedanji obliki.

Deloma sta Draghijeva metoda in nagovor podobna Bernankejevim pogledom in delovanju ameriškega Feda. Oba sklepata, da je kriza dolgoročna in da le ekspanzivna monetarna politika (QE) in nakupi državnih obveznic (LSAP) lahko skrbijo za solventnost bank in znižanje efektivnih obrestnih mer državnih obveznic ter zagotavljajo potrebno monetizacijo dolžniške krize. ECB je pustila ključne obrestne mere nespremenjene, prav tako ne povečuje ponudbe denarja. Odločitev za nakup obveznic na sekundarnem trgu ob hkratni monetarni nevtralizaciji pa pomeni, da se odreka »kvantitativnemu popuščanju« (QE) in monetizacijo fiskusa veže na nekatere strukturne spremembe. Nespremenjenost obrestnih mer naj bi stabilizirala pričakovanja, obvladovanje denarne mase cene in inflacijo. Tretji ukrep pa mora monetarno politiko iz dosedanje »likvidnostne pasti« preusmeriti na pota »transmisijskega mehanizma«, ko z monetarnimi ukrepi rešujemo probleme rasti, konkurenčnosti in zadolženosti držav.

Obstaja namreč pomembna razlika med ekonomskim položajem držav pred uveljavitvijo evra in po njej. Največja je prav pri vprašanjih valutnih depreciacij in konkurenčnosti, produktivnosti in inflacije. Nemčija je ohranjala konkurenčnost ob trdni marki, Grčija pa z dolgoročno depreciacijo drahme, če ostanemo pri dveh simbolnih igralcih v tej finančni melodrami. Ko je evro stabiliziral tečaje in relativne cene, razlike v rasti plač in produktivnosti pa so ostale na starih ravneh, so izgubljale manj konkurenčne (Grčija …) in pridobivale uspešnejše (Nemčija…). Presežki so se prek bančnih kreditnih kanalov prelivali proti »jugu«, kapitalski in blagovni tokovi pa proti severu. In tako se je zavrtel dolžniški krog, kjer so vlogo financiranja prevzele zasebne finančne institucije z visokimi obrestnimi pribitki.

ECB je sedaj stopila v ta krog z napovedjo, da bo neomejeno odkupovala obveznice držav, vplivala na znižanje posojilnih obrestnih mer in pri tem zaobšla »finančne trge«. Ti odkupi dejansko niso neomejeni, saj ECB odkup povezuje s pripravo programa strukturnega prilagajanja (reforme), kar je stara zahteva MDS in tudi sedanje »trojke« (Grčija). Seveda reči niso preproste niti pri presoji, kako globoko lahko poseže ECB glede na že znane potrebe (Španija, Italija …), niti glede bitke s špekulativnim kapitalom zasebnih »finančnih trgov«. ECB ne sme omejiti njihove likvidnosti in zamajati zaupanja v lastno sposobnost nakupov, vzdržati mora sprejemljivo raven obrestnih mer glede na inflacijska pričakovanja in zagotoviti finančno stabilnost z oživljanjem gospodarstva.

Toda ali bo ECB uspelo ustaviti recesijo, bodo vlade in ljudje v Španiji, Italiji in drugod bolj zaupali Draghiju kot »trojki« ali Merklovi? Bodo centralni bankirji politično rešili EU, čeprav je v ECB demokratični deficit še večji kot v Bruslju. Mario Draghi ponuja rešitev, toda ob tem se pojavljajo nove dileme.