Politizacija bank

dr. Bogomir Kovač

21. 9. 2012  |  Mladina 38  |  Ekonomija

Avtopsija krivcev za finančni zlom, ki je začel svoj vrtoglavi ples pred več kot petimi leti, zajema domala vse člene tržne družbe. Odgovorni so tako rekoč vsi, ki so sodelovali v prevladujočem finančnem biznisu, in podobno so tudi žrtve vsi uporabniki njegovih storitev. V tej kaotični igri nihče več ne zaupa nikomur. Strah postaja gibalo sprememb, finančni trgi in dolžniška ekonomija so pri tem preprosto zastali. Če ne deluje kreditna ekonomika, tržno gospodarstvo in njegova ideologija pristaneta v kameni dobi. Ničelna rast, porabite toliko, kolikor imate, žanjete, kar ste sejali. Sedanja gonja proti bankam in zlata pravila zadolževanja so na tej poti. Iskanje dežurnih krivcev je morda priročno orodje, toda hkrati lažna uteha. Napake so, žal, sistemske. In če jih želimo vsaj omiliti, jih moramo najprej razumeti, da bi lahko ravnali drugače. Pravno, poslovno in moralno.

Najprej je tu cela golida odgovornih. Mednje sodijo politiki in regulatorji, centralne banke in vsi vzporedni sivi bančni sistemi, bonitetne in računovodske hiše, finančne politike in produkti, bančne uprave in nadzorni sveti, nepremičninski posli in njihovi nosilci … V množici teh špekulantov in ignorantov, ki se navadno skrivajo za brezimnim napisom »finančni trgi«, stojijo imenitni ljudje, beli ovratniki tržne družbe. Večina pripada zasebnemu sektorju, zato je upanje, da lahko s privatizacijo preženete dolžniške uroke neracionalne države, brez pravega pomena.

Osrednji krivci te krize niso javni sektor, draga socialna država in tudi ne zapravljivi politiki. Država in javni sistemi, s centralnim bančništvom vred, so tu že stoletja, da bi omejili škodo tržne ekonomije, in ne nasprotno. Če je država slab lastnik, potem mora narediti vse, da postane boljši, ne pa da se umika zasebni sferi. Če država ne zna in ne zmore upravljati nekega dela podjetij, bank in drugih ustanov, kako naj potem upravlja samo sebe, svojo politično sfero. Potemtakem je skrajna posledica tržne privatizacije javnega sektorja tudi privatizacija politike, torej odprava demokracije. Kot vidimo, gre v Sloveniji pod Janševo administracijo za oboje, in tu ni kaj slepomišiti.

Nič ne pomaga. Tržni sistem in denar temeljita na ekonomiki zaupanja, to pa Janševa vlada sproti politično spodkopava.

Trgi so informacijski stroji, temeljijo na pravilih in zaupanju, poganjajo jih informacije. Finančni trgi so po definiciji odvisni od njih, zato je pri njih ključna dobra komunikacija. Ben Bernanke, predsednik Feda, je pomemben del svojega govora na letnem srečanju ekonomistov v Jackson Hallu posvetil komunikacijskim orodjem. Centralni bankirji in vlade povsod po svetu vedo, da jasna komunikacija ustvarja pričakovanja zasebnega sektorja in da v preseku kratkoročnih prilagajanj in dolgoročnih prepričanj tiči učinkovitost ukrepov ekonomskih politik. Če torej domači guverner Kranjec ali pa prvi minister Janša trosita po svetu čudaške informacije, potem sta neposredna producenta slabih pričakovanj drugih, povečujeta poslovna tveganja in stroške zadolževanja.

Predsednik vlade očitno ne razume delovanja tržnih informacij in mehanizma javne izbire. Voditelji so po predpostavki racionalni, če so reprezentativni agenti političnih interesov volivcev. Če se ta povezanost izgubi, ker s političnimi manipulacijami maksimirajo svoje koristi, postajajo iracionalni ali pa izgubijo podporo volivcev. Janši se zadnje čase dogaja oboje. Namesto da bi poudaril nujnost reform, sporoča, da državi grozi nelikvidnost. Zato pa Šušteršič kasneje za Die Presse ponudi drugačne informacije. A vse skupaj so poslovneži že vgradili v svoja pričakovanja in vrednotenje. Janševo početje pomeni, da bodo teže sklepali posle, dobili bomo slabše bonitetne ocene in višje kreditne pribitke.

Podobno neumnost sta si BS in vlada privoščili z razkritjem zadnjega zaupnega poročila o slabih terjatvah, zavarovanjih kreditov in izpostavljenosti tveganjem slovenskih bank. BS je svoje redno poročilo o finančni stabilnosti izdala maja 2012. V njem ugotavlja, da je bančni sistem v izgubi zaradi zmanjševanja obrestnih prihodkov, stroškov slabitev in rezervacij, pestita ga krčenje kreditne sposobnosti in zmanjšana sposobnost pridobivanja kapitala. Toda zaupno poročilo, nasprotno, seje samo zmedo. Najprej je zaupno postalo javno, potem je BS pohitela z razlago, da podatke napačno interpretirajo, nato je NLB na primeru SCT pojasnila, zakaj navedbe v poročilu ne veljajo, za finale pa je notranji minister z ulice obljubil pregon bančnih lopovščin … Vse skupaj kaže na popolno politizacijo bančne sfere, in to v imenu reševanja te sfere, pri katerem naj bi se znebili političnih intervencij. Komedija zmešnjav je pri nas popolna.

Pred leti je prva Janševa administracija sprožila proces tajkunizacije in dolžniške ekonomike, njegova administracija danes ogroža temelje bančnega sistema. Celotna operacija zaupnega poročila je v bančni sistem naselila sumničavost, negotovost, nezaupanje. Nihče torej ne ve več, kaj se dogaja v bankah, nihče tudi ne bo želel v njih odločati. V takšnih razmerah banke ne morejo sklepati poslov niti poslovati. Tako dobimo klasično paranoično rešitev. Sanacija bank z novo agencijo za prenos slabih terjatev na eni, demontaža bančnega sistema na drugi strani.

Nič ne pomaga. Tržni sistem in denar temeljita na ekonomiki zaupanja, to pa Janševa vlada sproti politično spodkopava. Če tega ne sprevidi Junkers, bi moral razumeti Šušteršič. Neracionalnost in strah ne moreta utrditi tržne ekonomije in demokracije. Lahko pa preživljata Velikega vodjo.