Zadnji strel

Vlado Miheljak

28. 9. 2012  |  Mladina 39  |  Dva leva

„Gremo na malico, vsi jedo, samo jaz sedim brez hrane. Vedno rečem, da mi ne paše ali pa da nisem lačna. V resnici pa sem res ful lačna in mi je včasih tudi slabo od tega. Ker tudi prejšnji večer nisem jedla.“
— Šestnajstletni dijakinji Špeli je k družinskim vrednotam usmerjena oblast zmanjšala tek (Val 202, 17. 9. 2012)

Kar je za državo ustava, to je za osebo etika, in ’ukradena država’ je posledica manka etičnih vodil pri vladajočih, je zatrdila. Zato je po njenem mnenju čas za revolucijo - ne ekonomsko ali politično, temveč osebno, duhovno.
— Manca Košir bi z duhovno revolucijo lajšala lakoto (MMC TVS, 18. 9. 2012)

„Mogoče možnost tretje izbire, tretjega bloka na levici, obstaja. Mogoče bo to opcijo ali izbiro res treba uporabiti. Toda imamo samo en strel, samo en poskus. Če se izjalovi, ga nikoli več ne bo.“
— Pavle Gantar na okrogli mizi LA o zadnjem naboju

Živimo v čudnih časih in še bolj čudni deželi. Verjetno ni prav veliko držav, ki jih vodijo vojni dobičkarji, preprodajalci orožja, goljufi, ponarejevalci, lažnivci in špekulanti. In še huje. Če se iz Slovenije napotite proti vzhodu, ne boste med Ljubljano in daljnim Islamabadom našli države, ki bi jo upravljal človek, pravnomočno obtožen kaznivih dejanj. Če se boste v isti kraj odpravili po daljši poti proti zahodu, prav tako ne. In ni veliko dežel, kjer se obtoženi prvokategorni politik preprosto ne odziva na vabila na sodne razprave. A tako pač je. Problem ni zgolj v oblastnikih, ki samovoljno vodijo državo, ampak v nedelujočem nadzoru; nedelujoči opoziciji. Samodržci si vedno vzamejo toliko oblasti, kot jim je dopuščeno. Ne več in tudi manj ne.

Politična levica, se pravi stranke, ki računajo na levo volilno telo, imajo težave same s sabo. Nič novega. Vedno so jih imele. Imajo pa eno lepo lastnost. Namreč, vsake toliko skličejo koncil, na katerega povabijo intelektualno zaledje, ki z vso silo udari po gostiteljih, in na koncu se po navadi razidejo brez rezultata. A oboji so po svoje zadovoljni.

Tako je bilo tudi prejšnji teden, ko je Liberalna akademija pripravila razpravo o levici in alternativah. Tudi podpisanega so povabili in mu takoj na začetku navrgli, da preveč črno slika stanje in perspektivo; da ni tako hudo. Sem se strinjal in vzel nazaj. Ni tako hudo ... je precej huje.

Poglejmo. V parlamentu sta stranki, ki računata na glasove levega oz. levoliberalnega volilnega telesa. Problem pa je, ker volilno telo ne more resno računati na njiju. Prva stranka je ujetnica sence svojega dolgoletnega predsednika, ki je razgradil socialno demokracijo in avtoriteto države. Druga stranka pa je tako obupno pragmatična, da je lahko v njej kdorkoli, ne glede na osebno politično zgodovino. In tudi njena stališča so hkrati lahko kakršnakoli.

Je torej perspektiva v strankah, ki so trenutno zunaj parlamenta? Bojim se, da še manj. V opoziciji sta dve iztrošeni (LDS in Zares) ter dve nedonošeni (TRS in DS) stranki. Poleg tega da si delijo status in usodo zunajparlamentarne opozicije, imajo še nekaj skupnih točk. A pravijo, da premalo za skupni nastop in naskok na parlamentarne stolčke na naslednjih volitvah. Imajo prav. Ne gre združevati nečesa, kar sili narazen, kar nima skupne motivacije in podobnih predstav o političnem delovanju. Če, sicer dobronamerna, Manca Košir v teh surovih časih, ki že počasi terjajo prijavo na tečaj iz priprav molotovk in drugih koktajlov, pravi, da je rešitev v duhovni revoluciji, je približno tako, kot če cerkev lačnemu svetuje, naj več moli. A glavnina problema sploh ni novonastali TRS, ampak nekdanja imperialna LDS v obeh frakcijah. Bojim se, da so tako generično ime stranke kot aktualni izvedbi toliko iztrošene, da na tej podlagi ni možno graditi naprej. A ne glede na vse, v zaledju teh strank gotovo obstaja kritični potencial civilne družbe. Vendar je učinek te mnogoterosti podoben nevtralizirani moči množice rib v ribiški mreži. Kakorkoli obrnemo, imamo štirikrat nič. In štirikrat nič je še vedno nič. V redu. Vsi po vrsti pravijo, da bodo počakali na svojo priložnost. Tu zna biti majhen problem, ker priložnost več ne čaka na njih. Predolgo jih je čakala. Živele so na kredit. In kredite poravnale z novimi krediti; z novimi obljubami. Leta 2004 so volivci kot kreditodajalci omejili kredit liberalnim demokratom, leta 2011 pa ga dokončno odtegnili. Zato so zdaj tam, kjer so, in od koder praviloma ni vrnitve v parlament.

Predsednik Zaresa Pavle Gantar je dal simpatično, a rahlo ponesrečeno krilatico o enem strelu, ki je ostal strankam sedanje opozicije. Da ga je treba dobro, s premislekom izkoristiti. Hkm, zadnji strel je najbolj nezgrešljiva naložba, ko ga usmerimo v lastno glavo.

Na posvetu smo slišali, da je to Majerjev zadnji mandat, da je politično mrtev. Nisem popolnoma prepričan. A potem, ko so kadrovsko temeljito preobrazili celotno sfero državnega, javnega, družbenega, niti ni pomembno, kdo bo v prihodnje formalno vladal, saj bo politični mrtvec obvladoval vse vzvode družbe in države. Se nam obeta vladavina zombija?