Simbolični in realni spopadi z volkovi

Bernard Nežmah

28. 9. 2012  |  Mladina 39  |  Pamflet

Mediji so se številčno odzvali s kanonado zaradi napovedi, da bo vlada dvignila davek na prodajo časopisov z 8,5 na 20 odstotkov. Deževali so naslovi „Janša v vojni z mediji“, „Vlada si hoče podrediti medije“, celo dobrohotni medijski strokovnjaki so ocenjevali, da bo vlada morala najti simbiozo z mediji. Naenkrat je bila ustvarjena interpretacija o Janševi vladi, ki da se zlohotno spopada s svobodo govora. V jeziku kolumnistov je spregovoril celo državni predsednik Danilo Türk, ki se je uvrstil med prve kritike vlade z besedami, da gre za kršitev človekove pravice do obveščenosti.

Kadar so množični mediji neizprosni kritiki potez vladajoče koalicije, je to definitivni dokaz, da v deželi vlada demokracija. Da novinarje ni strah prosto izražati svoja mnenja. Dejansko bi dodatni davek na časopisno periodiko posledično pomenil nevarnost zniževanja novinarskih plač in s tem udarec po novinarski profesiji. In tudi evropske primerjave kažejo, da v EU takih davkov v večini držav ne poznajo. Ko bi torej vlada začela proceduro za dodatno obdavčitev časnikov, so neizprosne filipike in druge manifestacije adekvatna oblika upora zoper vrhovno oblast.

Toda, kaj je tu sploh objekt kritike? Je vlada sprejela sklep o dvigu davka, je spisala zakonski predlog in ga poslala v parlament? Ne, edini vladni dogodek je, da so nekateri razmišljali o uvedbi takega davka oziroma so dali izračunati, kakšne finančne učinke bi to prineslo. Sporni objekt je tako le misel, ki je krožila na vladi. Seveda je tudi ta upravičeni predmet novinarskega poročanja in protestov. Vendar pa takšna misel zaživi šele tedaj, ko je pretvorjena v vladni predlog. Zdaj pa smo doživeli napade iz vseh topov že na običajno misel. Dan za dnem na naslovnih straneh in v osrednjih oddajah. In to v situaciji, ko noben član vlade ni nastopil v javnosti kot zagovornik takšne obdavčitve. Klasični primer predimenzioniranega spopada zoper mišljenjski delikt!

Sicer pa od racionalne vlade ja pričakujemo, da svoje odločitve izpelje po predhodnem razmišljanju in tehtanju različnih opcij. Kar šteje, so odloki, sklepi in zakoni, ne pa predhodne diskusije.

Sočasno poteka predvolilna agitacija za predsedniške kandidate, v katero se je znova vključil predsednik partizanskih veteranov Janez Stanovnik. Potem ko je pred mesecem že povedal, da njegova organizacija podpira gospoda Türka, je zdaj nastopil še kot predsednikov propagandist s sicer odlično retorično bravuro o dobrih in zlih. Volitve, pravi, niso navadne volitve, gre za plebiscit, skratka za usodno odločitev: ali bo Slovenija zdrsnila v nevarne vode teme, če zmagata Milan Zver ali Borut Pahor, ki da utelešata politiko Janeza Janše, ali pa jo čaka svetla prihodnost, če zmaga Danilo Türk.

Mož ima kajpak pravico, da svobodno izraža svoja mnenja, toda s tem civilno asociacijo ZZB radikalno politizira, saj odklanja celo kandidata stranke SD, ki vseskozi slavi partizansko tradicijo. Zgodovina se tako ponavlja kot farsa, pred volitvami 1945 je partija na enak izključujoč način postavljala volitve kot spopad med svetlo prihodnostjo s Titom na čelu in mračno bodočnostjo kraljevine Jugoslavije.

Ko civilna združenja postanejo politični agitator, je pravi mentalni balzam delovanje civilne skupine „3. člen“. Ta se ne opredeljuje do predsedniških kandidatov, ampak zbira podpise za peticijo, s katero zahtevajo od resornega ministra, da zaščiti ogrožene prebivalce Slovenije. Ministrstvo za kmetijstvo namreč izdaja dovoljenje, po katerem vsako leto postrelijo kar tretjino populacije volkov. Po podatkih študije „SloWolf“ jih živi v deželi vsega 32 do 43, lovci pa jih na leto postrelijo 10. Eklatantni biocid volka! Desetkanje te živalske vrste je postalo nacionalni šport. In to v državi, kjer se na veliko slavi skrb za biodiverziteto.

V imenu česa pa sploh poteka poboj volčje populacije? Izhaja iz človekove arogance, ki si jemlje pravico, da je izključni gospodar na zemlji. Če mu volk stopi na pot tako, da po svoji več tisočletni navadi kdaj upleni kakšno ovco, ga obsodi na smrt. Tako kot v Stanovnikovem govoru ni simbioze s politiki drugačnih nazorov, tako tudi tu ni simbioze z gozdno zverinico. Simbioza namreč pomeni pravico, da divje živali živijo še naprej, četudi kdaj pospravijo kakšno domačo žival.

V parlamentu pa je predsednik Gregor Virant pospravil s poslancem Francem Pukšičem, ki je z dvema poslanskima kolegoma nameraval na obisk Južne Amerike. Tudi tu se je odvila bitka med dobrim in zlim, Pukšičeva trojka bi namreč za pot porabila dobrih 20 tisoč evrov. Kar je v trenutku vsesplošnega varčevanja nedopustno tratenje proračuna. Ni kaj, Virantu lahko le pritrdimo, toda njegov individualni spopad je v prvi vrsti odlična samopromocija.

V danem stanju bi bil logičen drugačen ukrep - radikalna ukinitev poslanskih potovanj po svetu! Poslanec po definiciji predstavlja volivce v slovenskem parlamentu. Nobenega funkcionalnega razloga ni, da deluje še kot potujoči ambasador. Še zlasti v situaciji, ko je vlada ukinila kar nekaj konzularnih predstavništev in ambasad po svetu. Vendar kdorkoli, ne le Franc Pukšič.