Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

 |  Mladina 40  |  Pamflet

Plačujemo, ne da bi vedeli

Nadaljevanka o Titu, aretacija ljubljanskega župana in preslišani guverner.

Nacionalna televizija bo predvajala dokumentarno serijo hrvaškega režiserja Lordana Zafranovića o Titu. Projekt, v katerem pripovedujejo priče časa, osrednji lik pa je njegova žena Hertha Haas. Projekt je resda protitoističen, saj v ničemer ne problematizira vladarjevih potez, vendar pa so avtentične izpovedi same po sebi pomenljive. Še pred drugo vojno, ko so bili komunisti v ilegali, je imel Tito kot partijski sekretar nadzor nad partijsko članarino, iz katere je svoji ženi kupoval dragocene prstane in darila, sebi pa je kupil lepo limuzino, ki da jo je potreboval pri organizaciji partijskega kongresa. Skratka, še preden je postal državni voditelj, je denar, ki so ga zbirali revni proletarci, uporabljal za svoj družinski luksuz.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

 |  Mladina 40  |  Pamflet

Nacionalna televizija bo predvajala dokumentarno serijo hrvaškega režiserja Lordana Zafranovića o Titu. Projekt, v katerem pripovedujejo priče časa, osrednji lik pa je njegova žena Hertha Haas. Projekt je resda protitoističen, saj v ničemer ne problematizira vladarjevih potez, vendar pa so avtentične izpovedi same po sebi pomenljive. Še pred drugo vojno, ko so bili komunisti v ilegali, je imel Tito kot partijski sekretar nadzor nad partijsko članarino, iz katere je svoji ženi kupoval dragocene prstane in darila, sebi pa je kupil lepo limuzino, ki da jo je potreboval pri organizaciji partijskega kongresa. Skratka, še preden je postal državni voditelj, je denar, ki so ga zbirali revni proletarci, uporabljal za svoj družinski luksuz.

Kot če bi danes izvedeli dobrotniki »Rdečega križa«, da je prvi mož dobrotvorne organizacije humanitarni denar zapravljal za dragocene ogrlice za svojo družico. Očitna korupcija! Toda indikativna je reakcija. Kadar se je razvedelo za tovrstne rabote pri »Rdečem križu, »Unicefu« in podobnih, se je zaupanje v te organizacije drastično zmanjšalo. V primeru Tita pa velja drugačna logika - njegove oboževalce in simpatizerje takšna razkritja ne zadenejo, zanje je in ostaja veliki lik in vzornik. Nobeno njegovo dejanje ne more izničiti njegove magije.

To je kajpak zgodovina, pa vendar, ali titoizem živi tudi po Titu?

Pred dnevi je Nacionalni preiskovalni urad aretiral voditelja »Pozitivne Slovenije« in ljubljanskega župana Zorana Jankovića in opravil pri njem hišne preiskave. Sum kaznivega dejanja pranja denarja je tako resen, da je celo sodišče dovolilo preiskavo. Toda naslednji dan se je na magistratu zbralo 150 njegovih sodelavcev: od poslancev, svetnikov, mestnih uradnikov pa do ravnateljev osnovnih šol. Z enim namenom, da mu izkažejo zaupanje in podporo. Pri njih ni bilo dileme izvzemši ravnatelja in pisatelja Dušana Merca, ki je spektakel ocenil kot zlorabo. Ne glede na evidence in dokaze, ki jih imajo v rokah NPU in kriminalisti, zanje ostaja brezmadežni svetnik. Titoistični junak.

A kaj je prva značilnost titoizma? – Zakoni, ki veljajo za množice, ne pa za partijsko elito. Skratka, realnost dveh pravnih redov.

Proračunski primanjkljaj danes diktira zniževanje plač in izgubo delovnih mest, gospodarska recesija pa povzroča, da podjetja ne morejo do kreditov. Še več, mnoga podjetja jemlje vrag, ker jim dolžniki niso plačali že opravljenih del in storitev.

Toda v državi se najdevajo čudežni dečki, ki jim denar pada iz neba. In sinonim je prav dinastija Jankovićev. Skoraj ni dneva, ko bi ne izvedeli o njihovih velikih poslih. Eden od Janković juniorjev ima tako podjetje na Hrvaškem , ki se imenuje »E-gradnje«. Medtem ko celo dolgoletna in velika podjetja ne morejo dobiti milijonskih kreditov, so »E-gradnej« pridobile 4 milijonski kredit. Podjetje, ki ima v Zagrebu samo poštni nabiralnik in nobenega zaposlenega in o katerem živa duša ne ve, s čim se ukvarja!??!!!!!!????

A ne le to, deluje povsem mimo znanih obrazcev poslovanja. Podjetja imajo navado, da reklamirajo svoje izdelke in storitve in imajo kot prvo maksimo oglaševanje. Na vse načine se trudijo, da bi čim več potencialnih klientov vedelo zanje in se odločalo za nakup njihovih produktov. Kaj pa »Tvrdka Jankovići«? So kdaj prišli pred teve kamere in državljanom razložile, s čim trgujejo in jim namignili, katere dejavnosti so lukrativne, ali pa pojasnili, kako se legalno izogniti plačevanju davkov. Nič od nič. Še celo na novinarsko vprašanje, zakaj so »E-gradnje« nakazale več kot pol milijona Zoranu Jankoviću, rabi Janković, jr. en dan za premislek, da potem pove v kamero, da je to znesek, ki ga je bil dolžan očetu za plačilu firme »Electa«.

Edini, ki o poslovanjih nevidnih firm kaj vedo, so kriminalisti.

Le kakšno uro potem, ko so ga kriminalisti izpustili, je ljubljanski župan že podpisal pogodbo z gradbenimi podjetjem Strabag v znesku 155 milijonov za izgradnjo objektov za predelavo odpadkov. A ne le z rutinskim podpisom, temveč z najavo župana Jankovića, da bo EU prispevala 77 milijonov, od Strabaga pa pričakuje, da bo zgradil objekte kot najboljši ponudnik, za povrh pa da bo prispeval še lepe zneske za kulturo in šport v Ljubljani!????????????

EU bo torej iz denarja namenjenega za okoljski projekt posredno plačala še novce za ljubljanski šport in kulturo? Nonšalantna napoved novih rabot.

Dobronamerni titoist bi tu ugovarjal, pa saj to je dobro za meščane Ljubljane. Res?

Pred časom je podjetje GEN-i povzročilo pravo revolucijo. Ponuja poceni plin, ki je 20 odstotkov cenejši od plina, ki ga kupcem dobavljajo mestne energetike. Občan, ki je plačeval doslej denimo dva tisočaka na leto, tako na en mah prihrani štiristo evrov. Skratka, cene komunalnih storitev so na Slovenskem stvar občinskih monopolov, ki dobesedno odirajo svoje prebivalstvo. Tako novi mostovi po Ljubljani, dvorane itd. ne padajajo kot darilo mestnega župana, ampak jih plačujejo državljani, ki se sicer veselijo novogradenj, ne da bi vedeli, da zanje sami plačujejo s položnicami za plin etc.

O tem je sicer zadnjič spregovoril guverner »Banke Slovenije« Marko Kranjec, ki je kot nevarni vir inflacije izpostavil občinske uprave. »Še posebej Mestno občino Ljubljano, ki smatra gospodarske javne službe in holdinge kot institucijo, ki lahko prinaša dobičke.« Preprosto, zaradi mestnega monopola občani plačuje previsoke storitve.

Toda, kaj so o tem poročali mediji? So problem obdelali do podrobnosti? Nak, o guvernerjevih opozorilih niso izvedeli nič, še najbolj izčrpno je poročal nacionalni radio v »Dogodkih in odmevih«.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.