Življenje je čudež

Heni Erceg

5. 10. 2012  |  Mladina 40  |  Hrvaška

Veliko vprašanje je, ali bo gospod Robert Allen Zimmerman sploh preživel ta udarec. Resda ga je dobil od daleč, celo z druge celine, pa vendar ... Ameriški pesnik, pevec, kultna osebnost generacije šestdesetih, upornik proti družbenim in političnim dogmam, javnosti bolj znan pod imenom Bob Dylan, je te dni doživel prepoved na Radiu Split, radijski postaji Hrvaške radiotelevizije.

Dylanove pesmi z novega albuma so nemudoma umaknili s programa. Tako je odločila glavna urednica; sklenila je, da ta provincialna trdnjava hrvaštva v eter ne sme več spuščati glasu nekoga, ki ima diskriminatoren odnos do drugih. Hm, lepo in poučno! Posebej še, ker je urednica, kot je tudi prav, upoštevala glas ljudstva, torej poslušalcev; ti so jo menda »bombardirali s klici, vsi pretreseni, ker se v radijskem etru še vedno pojavlja pevec, ki je Hrvate izenačil z nacisti«. Torej je, kakor vidimo, Dylana trditev, izrečena bolj mimogrede, stala res številne in pomembne poslušalce, popolnoma ogorčene – kakor pač večina Hrvatov –, ker je možak v intervjuju za Rolling Stone, ko je govoril o ameriškem rasizmu, pripomnil, da so Judje sposobni prepoznati naciste, prav tako kot so Srbi sposobni prepoznati Hrvate.

Zdaj nameravajo presrečni Srbi velikega pevca razglasiti za svetnika, ker mu je tam daleč v belem svetu jasno, kakšni rasistični izmečki so Hrvatje, ti pa so popolnoma iz sebe, saj Dylanu očitno ni jasno, kdo je tukaj žrtev in kdo agresor, ampak jih, popolnoma po krivem, razglaša kar za naciste. Zato urednica hrvaškega radia, vedno na preži, ni prav dolgo omahovala, ampak je Dylana preprosto odstranila s programa.

»Menim, da v tem ni nič spornega, saj mora Hrvaška radiotelevizija, ki je javni zavod, v celoti zavračati kakršenkoli nacionalizem, rasizem in diskriminacijo. Ne vem, zakaj bi bile Dylanove pesmi nad interesi hrvaškega naroda, ki ga je pevec s svojimi trditvami užalil,« je pojasnila odločitev. Za vsak primer, namigujoč na Dylanovo judovstvo, pa dodala stereotipno pojasnilo, da sama nima nič proti Judom in da so celo nekateri izmed njenih prijateljev Judje. Sicer gre za radijsko postajo, ki ima ganljiv odnos do vsakršnega nacionalističnega smetja, predvsem recimo do Thompsona, avtorja priljubljenih verzov, uporabnih za žaljenje, po potrebi pa tudi za klanje pripadnikov srbske manjšine. Ali kot bi rekel »legenda« med tukajšnjimi pevci Mišo Kovač: »Tale Dylan pojma nima, briga nas!« Številni analitiki so ugotovili, da pesnik ne ve nič o hrvaški zgodovini, neuki ignorant, in da je takšno posploševanje pravzaprav Judom nekako prirojeno. Nič mu ne pomaga ostro stališče do ameriškega rasizma in diskriminacije nasploh, nič ni vredno njegovo dolgoletno spraševanje o smiselnosti vere in o družbenih odnosih ... kajti omenjanje, pa čeprav mimogrede, nestrpnosti Hrvatov do Srbov je zločin, ki se tukaj ne oprosti.

Medtem pa, ko so nacionalno ozaveščeni državljani, analitiki, intelektualci pljuvali po Bobu Dylanu, je filmski producent Branko Lustig, dobitnik dveh oskarjev, tudi sam Jud, v Kninu pripravil predavanje o holokavstu. Med njim naj bi predvajal dokumentarni film Zadnji polet Petra Ginza, zgodbo o judovskem dečku iz Prage, ki so ga ubili v plinski celici v Auschwitzu. A hudo se je motil Lustig, med vojno tudi sam taboriščnik v tem nacističnem taborišču, kajti od 350 šolarjev, ki bi se morali udeležiti predavanja o holokavstu, se ni prikazal niti eden. OK, vemo, kakšen greh je storil Bob Dylan, toda s čim si je ta splošni bojkot v mestu, ki prav zaradi nacionalistične zadrtosti resnično potrebuje razlago o nevarnosti rasizma in fašizma, zaslužil Lustig?

Zaslužil si ga je, kaj drugega kot zaslužil, bo vzkliknila precejšnja združba tukajšnjih talibanov, ker se je drznil dan prej na prav takem predavanju v drugem mestu izreči za nevernika, torej reči, da po izkušnji Auschwitza ne verjame več v boga! Zaman so bila vsa njegova poznejša pojasnila, brezbožnika nočemo v našem mestu, so sklenili učitelji in starši v katoliškem mestu Knin in otrokom prepovedali udeležbo na predavanju o strahotah nacizma. Tisti čas so verjetno, ti starši in mogoče celo otroci, preživeli veliko koristneje, tako da so zmerjali Jude, Dylana zaradi sramotnega govorjenja o Hrvatih in Srbih in Lustiga, ki si drzne reči, da ne verjame v boga.

Poleg tega je ravnateljica kninske šole lepo pojasnila, da je tema iz Lustigovega filma pretežka za otroke te starosti in da bi jih nanjo morali vnaprej pripraviti. Sicer so »otroci te starosti« stari 14 let. In odrasli bodo v tipičnem paradoksu, kot dobri katoličani nevarno ksenofobnega duha.

No, pa še nekaj, kar morebiti resda ni primerljivo z omlednim škandalom v zvezi z Brankom Lustigom, vendarle pa malce cinizma v njegovem primeru nikakor ne škodi. Gre za gospoda, ki se sedaj čisto upravičeno sklicuje na demokracijo in strpnost, kljub temu pa je prav ta gospod v časih, za katere lahko rečemo, da so bili svinčeni za hrvaško demokracijo, s ponosom prejel visoko odlikovanje iz rok diktatorja Franja Tuđmana. Tega se spominjamo tudi po izjavi, da je srečen, ker njegova žena ni ne Srbkinja ne Judinja. Lustiga v tistem času ni niti najmanj motilo etnično čiščenje srbske manjšine na Hrvaškem, še manj grobi napadi na nasprotnike režima ali pa najrazličnejše kršitve človekovih pravic.

In tako se je zgodilo, da je človek na svoji koži občutil vso grdoto ideologije nacionalizma in izključevanja, prav tiste ideologije, ki se ji je svoj čas tudi sam klanjal. Kar pomeni le, da je življenje nepredvidljiv čudež.