Osmrtnica

Vlado Miheljak

19. 10. 2012  |  Mladina 42  |  Dva leva

Kar se Dela tiče, tam ni za verjeti niti osmrtnicam.
— JJ bo svojo osmrtnico najprej preveril

Ta vlada ne bo odstopila … ker ni alternative, ostala bo takšna ali pa v glavnem takšna, kakršna je danes.
— JJ bo vladal tudi po svoji politični smrti

Mevže in navadni demokrati imajo to čudno navado, da ob izgubi zaupanja odstopijo oziroma vsaj ponudijo odstop brez fige v žepu. Pravi demokrat nikoli ne odstopi. Niti ko izgubi na volitvah. To je pred leti lepo pokazal Lech Wałęsa, ki se je menda, potem ko ga je v predsedniški tekmi premagal Kwaśniewski, zaprl v kabinet, zastrl zavese in so ga morali prijatelji skoraj na silo zbezati iz brloga.

Ampak legendarni vodja sindikata in Nobelov nagrajenec (za mir!) se je prepustitvi oblasti upiral z »utemeljenim« razlogom, kajti Aleksander Kwaśniewski je bil bivši komunist in bi torej komunisti spet prišli na oblast; tokrat legalno, a vseeno nesprejemljivo. No, Janša je še večji demokrat: ne le da ne prepusti oblasti, tudi prevzel jo je, ko je izgubil na volitvah. Izgubil glede na aspiracije in napovedi (50+) in glede na konkurenco.

Za komuniste so včasih rekli, da so ljudje posebnega kova. Za Janševe vojščake velja isto. Tudi za njegovega superministra Žigo Turka. Ne vem, kaj človeka vodi k temu, da počne nekaj, česar ne mara, ne razume, kar opravlja s predsodkom. Denimo, področje kulture. Doslej so bili kulturni ministri zelo različne osebnosti, morda je bil kateri tudi nekulturen, a za nobenega ne moremo reči, da je bil akulturen, sedanji resorni minister pa to, žal, je. Tega niti prav spretno ne skriva. Ni domač z literaturo, ne s teatrom, ne z likovno umetnostjo, ne s filmom, ne z glasbo, ne … z ničimer iz kategorije kulture in umetnosti. Kako naj se solidarizira z nečim in zastopa nekaj, česar ne razume, ne doživlja. Alibi je morda v tem, da so bila ministrstva združena. V redu. Kaj pa šolstvo!? Minister je univerzitetni profesor na javni univerzi, pa tvorno sodeluje pri atentatu na javno šolstvo. Kajpak s krokodiljimi solzami. Človeka kar stisne pri duši, ko prebere, s kako težkim srcem ubija javno šolstvo: »Izobraževanje, znanost, kultura in šport so se znašli v zelo težkem položaju ... Jaz sem osebno prizadet …« Minister je prizadet. Osebno! Kaj res? Za zjokat. Zakaj pa potem ne odstopi, če ne (z)more zagotavljati šolstvu vsaj tolikšnih (slabih) možnosti, kot so jih deležni drugi. Ne bi bil prvi evropski minister s področja kulture, šolstva, znanosti, visokega šolstva, ki bi odstopil. Kaže, da Janševi ministri te teme na šnelkurzu umetnosti vladanja niso vzeli. Ali pa so jo prešpricali. Raje tvitajo in razkrivajo svojo slabo nrav, slab jezik in še slabšo artikulacijo. Če bi ministrom za obdobje opravljanja funkcije prepovedali tvitanje, bi bila to majhna žrtev za ministre, a velik korak za državo. Ne bi bilo nesporazumov, ker ne bi bilo nemarne, neobvezne komunikacije. Naš superminister kar prek twitterja oporeka, najprej Mladininemu uredniku Repovžu, nato še hipernatančnemu Vezjaku, da v ministrovem komunikeju nista prebrala tega, kar minister misli. »Jaz vem, kaj sem mislil, objavljeno je, kaj sem rekel, Repovž in Vezjak pa vesta, kaj sta hotela razumeti.« Naj mu pomagamo: misli ni mogoče prebrati, lahko jih rekonstruiramo. Najzanesljivejši transkript misli je (avtorjeva) pisana beseda. »Falsifikatorja« sta torej naredila napako, ker sta sledila Turkovi besedi in ne njegovi misli?! Toda resnični greh nista ministrov razcep med mislijo in pisano besedo ter njegova tviteraška hiperaktivnost, ampak ubijanje javne šole in univerze. Ne vem, koliko korakov naprej misli, a nekoč se bo (verjetno) vrnil tja, od koder je prišel. Vendar v bistveno drugačen, slabši položaj.

Dobro, morda pa minister ne bo šel in bo skupaj s premierom vztrajal na oblasti za vsako ceno. Teren, ki se pripravlja, že kaže, da se premier ne šali, ko pravi, da vlada ne bo odstopila. Tako se pošteni demokrati sistematično postavljajo na ključne položaje, hkrati pa se je premier očitno odločil, da ponovno zasede medijsko krajino. Posegi so pričakovani, čeprav so iracionalni. Z macolo se je zopet lotil tistih, ki nagovarjajo najširši spekter javnosti. Delo, ki še vedno (upravičeno ali ne) fungira kot »osrednji dnevnik«, kot »novinarski Parnas«, je ponovno žrtev sistematičnega napada. Zamenjali so predsednika uprave, zamenjali so glavno urednico in na njeno mesto kot vršilca dolžnosti imenovali urednika Novic. Kakšna rošada! Ali bodo skušali redefinirati format in ga prebarvali v rumeno ali pa bodo od človeka, ki nima nobene resne novinarske reference, zahtevali »posebne usluge«. Da se ne bo potem čudil, če se bo med dvema ognjema zlomil, kot se je neki drugi »urednik« v prejšnji rundi demokratičnega urejanja časopisa. Sicer pa izkušnje kažejo, da je Delo Afganistan slovenske politike. Tako kot so se opekli Angleži, Rusi, Američani v Afganistanu, bo Janša (še enkrat) v Delu prebral svojo osmrtnico.

A kakorkoli. Premier ni šaljivec. Gre mu verjeti. Oblast ni neka faza v življenju, ampak končni cilj. Sedaj ga že vojska sprejema z najvišjimi državniškimi častmi. Manjka mu le še svečana admiralska obleka, da jo bo oblekel, preden mu bo ladja Slovenija začela toniti.