Tragedija skupnega

dr. Bogomir Kovač

26. 10. 2012  |  Mladina 43  |  Ekonomija

Evropska bančna unija je bila najpomembnejša tema zadnjega evropskega političnega vrha v Bruslju. Vodilni politiki so obravnavali Van Rompuyevo vmesno poročilo o povezovanju fiskalne in bančne unije. Junijski načrt je temelj bančne unije videl v celovitem bančnem nadzoru, skupnih depozitnih poroštvih in posebnem mehanizmu za reševanje bank. Toda jeseni je imela Merklova drugačna stališča kot Hollande, Van Rompuy in Barroso sta spet predstavljala nekaj tretjega. Bančna unija namesto Arhimedove točke reševanja EU postaja bolj njena Ahilova peta.

Van Rompuyevo poročilo je sprva ponudilo dobro opozorilo. Proces poglabljanja evropske ekonomske in monetarne unije sicer temelji na enotni valuti, toda nadzor, krizni menedžment in delovanje bank so ostali v mejah nacionalnih držav. In prav to je v tej krizi postalo ključno. Brez celovitega nadzora in skupnega reševanja bank ni učinkovitega finančnega kriznega menedžmenta.

Kriza je razkrila neobvladljivost evropskega finančnega sistema in razdrobljenost finančnega trga. Od tod ideja, da EU potrebuje predvsem enotno regulacijo in centralizacijo finančnega nadzora. Toda obe novi instituciji za bančni nadzor (EBA) in obvladovanje sistemskih tveganj (ESRB) dejansko bolj koordinirata kot sankcionirata. Zato potrebujemo nov sistem centralnega nadzora vseh bank, ki se potem širi na mehanizem financiranja bank v težavah in skupna poroštva za depozite. To je ogrodje bančne unije, ki tvori drugo stran fiskalne unije zaradi vloge bank pri financiranju držav.

Od tu naprej imajo politiki povsem različne poglede. Van Rompuy meni, da morata asimetrične ekonomske in finančne šoke poleg držav članic prevzeti tudi skupni evropski protikrizni mehanizem (ESM) in ECB. Prvič v uradnih dokumentih EU govorijo o »fiskalni kapaciteti držav«. Ta pristop pomeni večjo uravnoteženje socialne države in njenega fiskalnega pokritja, pa tudi konkurenčnosti in rasti nasproti fiskalni konsolidaciji. Van Rompuy, podobno kot MDS, vedno bolj nasprotuje sedanji evropski zaletavosti z linearnimi izravnavami proračunov leta 2013, pa tudi strukturnih deficitov do leta 2015. Recesija je oba nemška predloga povsem razgalila. Toda za Berlin je tudi v Bruslju fiskalna unija pomembnejša od bančne, za Francoze pa velja nasprotno. Za nameček so potem eni bližje oženju in centralizaciji evrske skupine s posebnim proračunom ali skladom. Drugi pa bi z bilateralnimi pogodbami med EU in članicami bolj decentralizirali njihovo odgovornost glede reform, konsolidacije in financiranja.

Toda dileme bančne unije so še globlje. Če centraliziramo nadzor nad bankami, potem problema dokapitalizacij in reševanja bank ne moremo pustiti zgolj na ravni držav. Nadzor EU brez skupne odgovornosti za banke nima smisla. Bančna unija mora zato reševati probleme bančne in finančne internacionalizacije na širši evropski ravni. Če ECB želi končno delovati kot zadnji posojilodajalec vsem bankam znotraj EMU, potem mora prevzeti vlogo njihovega nadzora in skupno zavezo njihovega reševanja. Če želimo, da oba evropska reševalna mehanizma, EFSF in zlasti ESM, postaneta operativna, moramo njune nacionalne vzvode odločanja prenesti na višjo raven.

Bančna unija je zato dolgoročen in širši proces, reševanje bank evroobmočja pa je trenutna zaveza. Ta časovna dimenzija je pomembna, ker jo neprestano zamenjujemo. Z jutrišnjo bančno unijo ne morete danes sanirati bank. Institucionalni deficit imamo zato tudi pri bančni uniji. Politična legitimnost takšnih rešitev postaja ključna ovira za spremembe.

Bančna unija bi morala rešiti probleme zadolževanja držav in nasprotno, proces razdolževanja držav mora utrditi zaupanje v bančne sisteme. Večina rešitev predlaga prevzem določenih skupnih jamstev za zadolževanje držav prek bank ali pa predlaga samo reševanja bank s pomočjo centralizacije pomoči, od ECB do ESM. Tu se preprosto rešitvam z različnimi oblikami »evro« obveznic ne moremo izogniti, ker sicer evropska monetarna politika na ravni članic ne deluje. Toda političnega soglasja o tem še vedno ni.

Če centraliziramo nadzor nad bankami, potem problema dokapitalizacij in reševanja bank ne moremo pustiti zgolj na ravni držav.

Podobne težave veljajo za medbančni trg in celoten plačilni sistem evroobmočja. Likvidnost bank je posledica plačilnobilančnih pozicij držav, pa gibanja depozitov in kreditov glede na presojo tveganj in izravnalnih transakcij znotraj centralnih in drugih bank znotraj EMU. Ta sistem omogoča prelivanje sredstev, zlasti depozitov, povzroča pa lahko neučinkovito alokacijo kapitala. Skupna jamstvena shema teh problemov ne rešuje, dokler ni urejena širša fiskalna odgovornost med državami in EU. In te seveda ni.

Bančna unija mora urediti tudi bančno trgovanje, ki je temeljni vir nestabilnosti, ker univerzalne banke sedijo na dveh stolih, v centralnobančnih sistemih in na finančnih trgih. Krize se pojavijo, ker banke pri trgovanju podcenjujejo tveganja, distorzije pa so sorazmerne z globino finančnih trgov. Edina rešitev so omejitve trgovanja, če želimo stabilizirati bančno unijo. Toda sedanji predlogi tega ne ponujajo.

Bančna unija, ki rešuje zgolj nadzor in jamstva, ni dovolj. Vsebinska vprašanja so zato težja od nadzornih zadreg. Polna vloga ECB je prvi ekonomski pol rešitve bančne unije, pri drugem gre za politično suverenost EU. Oboje je za zdaj politično-ekonomska utopija. Toda v njej se žal utapljajo realne usode ljudi. In to je bistvo sedanje evropske »tragedije skupnega«. Tudi pri načrtovani bančni uniji.