Gostilna išče šefa

Vlado Miheljak

9. 11. 2012  |  Mladina 45  |  Dva leva

Slovenija še nikoli ni bila zadnjih 20 let tako politično razcepljena kot zadnja štiri leta, ko sta gospod Pahor in gospod Türk bila na največjih pozicijah v državi. Zato jaz mislim, da je njuna povezovalna moč dokazano šibka.
— Predsedniški kandidat Milan Zver pravilno ugotavlja, da bi dvojec Janša-Zver znova poenotil Slovenijo (TVS, 6. 11. 2012)

Kdor je pogledal seznam javnih osebnosti iz znanosti, kulture, umetnosti, podpornikov Obame in Romneyja, mu je vse jasno. To sta res dva različna svetova.

Na eni strani izrekajo Obami podporo liberalne, odprte glave iz filmske umetnosti kot Robert De Niro, Al Pacino, Morgan Freeman, Spike Lee, David Lynch, Miloš Forman, Sean Penn, Meryl Streep ter še množica drugih prvokategornikov. Na drugi strani pa na veliko bolj skromnem seznamu Romneyjevih podpornikov nastopajo »mudonje« kot Chuck Norris, Sylvester Stallone, Arnold Schwarzenegger, Dirty Eastwood Harry ... Na Obamovem seznamu nastopajo vrhunska imena z urbane rockovske, jazzovske, raperske itd. scene kot Bruce Springsteen, Aretha Franklin, Herbie Hancock, Maddona, 50 Cent, Jay-Z in celo »gastarbeiterji« Elton John, Mick Jagger, Paul McCartney … Romney pa je zbral manj številno, a precej bolj enobarvno in enozvočno moštvo – pretežno zvezde countryja v kavbojskih opravah in z nashvillskim naglasom. Podporo Obami je podpisalo 68 nobelovcev, med njimi Stiglitz in Krugman, Romneyju le pet. Tudi med velikimi športniki je imel Obama veliko več zvenečih imen, celo portugalskega žogobrca Ronalda.

Tisti, ki ste politični džankiji in ste vso noč spremljali, kako Amerika izbira gospodarja sveta, ste se še enkrat prepričali, da ne znajo volitev in volišč niti organizirati, kaj šele zagotoviti zanesljivih glasovalnih naprav in navsezadnje niso sposobni prešteti oziroma sešteti glasov. Če bi pri nas morali med delovnim dnem tri do štiri ure čakati pred volišči, če bi volivci na zaslonu pritiskali tipko enega kandidata in bi glasovalni stroji označevali drugega, bi nas ista Amerika označila za defektno demokracijo. A Amerika ni malenkostna, njena demokracija je količinska, ne filigranska. Zato se svet obrača stran od najbolj rasnih Američanov – od republikancev. Če bi volitve predsednika ZDA potekale po vsem svetu, bi sodeč po številnih anketah suvereno zmagal Obama.

No, nekateri so vendarle bili na Romneyjevi strani, denimo naša SDS in predsedniški kandidat Zver. Z Zverom se v maločem strinjam, a ga moram pohvaliti, ker je za ceno poraza pošteno razkril svoje nazore, namene in nrav. Kdor leta 2012 ženskam odreka pravico do splava, kdor se ne more spomniti nobene slabosti ali napake sedanje vlade, kdor si pripelje v studio za sekundanta takšne primerke, kot sta Jernej Vrtovec in Bernard Brščič, pač nima nikakršnih možnosti, da uspe. Pa čeprav si v razdeljeni Sloveniji glasove odžirata dva (no ja, recimo) leva protikandidata. Vse kaže, da se bo poslovil kot totalni luzer, kot nekdo, ki mu dve desni stranki nista zagotovili vozovnice niti v drugem razredu za drugi krog. Brščič pa mu je za povrhu neinteligentno odgnal volivce iz SLS. Toda kot rečeno: neumno, a pošteno.

Tako bomo skoraj zagotovo v drugem krogu izbirali med dvema levima kandidatoma. Karkoli pač to pomeni. Eden bo, če uporabimo Janšev besednjak, na razpolago tranzicijski levici, drugi tranzicijski desnici. In če bi se rahlo nakazani trendi utrdili, bi letos desnica na volitvah prvič, odkar izbiramo predsednika države, imela možnost, da njen kandidat zmaga.

Še zlasti, ker soočenja ne bodo pokazala vsebinskih, ampak klinične razlike. K temu največ pripomore komercialna televizija. Problem nacionalke je, da s hiperkorektnostjo, ekvidistanco in ekvivalenco uspava potencialne volivce in gledalce, komercialna televizija pa je soočenje reducirala na raven oddaj tipa kmetija oziroma krčma išče gospodarja. Še do prejšnjega tedna se mi je zdelo, da so soočenja dosegla najnižjo možno točko, a voditeljica na komercialki je pokazala, da je mogoče v soočenjih resnično doseči dno. Absolutni poden! Tisti, ki ste gledali soočenje na Pop TV prejšnji teden, veste o čem govorim. Namesto da bi kandidati dobili termin, da predstavijo poglede, vsebinske razlike, so gledalci dobili neokusno oddajo namigovanj, obtoževanj, podtikanj. Voditeljica se je gibala nekje med Jerryjem Springerjem in Andrejem Višinskim, med tabloidnim talk showom in stalinističnim procesom. In medtem ko sta se Türk in Zver bolj ko ne zmedla, si je Pahor v tej situaciji organiziral še prav poseben užitek. Pravi mazohistični happening. A karkoli si že mislimo o ZDA in njihovem volilnem cirkusu, so njihova televizijska soočenja na ravni, ki je za nas »Amerika«.

No, če dobro premislimo v uvodu navedeno Zverovo izjavo, se morda res nakazuje rešitev v dvojcu Janša-Zver. Edino onadva bi morda še lahko predramila, združila, poenotila razdeljeno in sprto Slovenijo. V akcijo PROTI.