Akt milosti

Vlado Miheljak

2. 11. 2012  |  Mladina 44  |  Dva leva

Zaradi ne dovolj gorečega žalovanja ob smrti severnokorejskega diktatorja Kim Džong Ila decembra lani naj bi v Severni Koreji usmrtili več visokih vojaških častnikov.
— Neprimerno žalovanje je lahko nevarno (STA, 25. 10. 2012)

No, pa se je začelo. Če sem prejšnji teden lahko le špekuliral, je sedaj bolj ko ne jasno: Majerjeva kovačnica je odpisala Zvera. Kako to vemo? Ker ne gredo v poskus javnomnenjskega zakola Pahorja, ampak Türka. Če bi verjeli v Zvera in ga skušali poriniti v drugi krog, bi se lotili ranljivejšega in šibkejšega Pahorja. Tako pa so šli direktno na veliko tarčo, s čimer posredno postavijo Pahorja za svojega kandidata. Koliko uspešno, bo jasno v kar najkrajšem času. A načeloma je v Sloveniji tako, da se velika predvolilna razkritja obrnejo proti tistemu, ki jih producira. V tem tednu so režimski mediji aktivirali dve petardi. Prva se nanaša na politiko in prakso predsednikovih pomilostitev, druga na politiko in prakso predsednikovih odlikovanj.

Institut pomilostitve je sestavni del procedur v pravnih državah. Se pa da z njim krasno manipulirati nevedno ljudstvo. Če napišete, da je predsednik republike pomilostil »trgovca s kokainom in morilskega psihopata«, to zbudi mešane ali negativne sentimente. Ljudje težko razumejo, da akt milosti ni namenjen »starim ženičkam«, »materam samohranilkam«, »brezposelnim« in vsem, ki se težko prebijajo skozi življenje, kajti teh (vsaj za zdaj še) ne zapirajo, ampak ljudem, ki so prišli v navzkrižje z zakonom. Vsekakor pa akt milosti ni predsednikova rehabilitacija storilca kaznivega dejanja ali celo zločina. Predsednikova diskrecijska pravica je maksimalno omejena na minorne primere. Sicer pa se predsednik ravna po mnenju resornega ministra (pri postopku po uradni dolžnosti) ali dodatno po mnenju tožilstva in sodišča (če gre za individualne prošnje) ter upošteva tudi mnenje socialnih in zdravstvenih služb. V konkretnih posebej poudarjenih primerih »preprodajalca kokaina in psihopatskega morilca« je predsednik izpeljal akte pomilostitve na predlog resornih ministrov dr. Lovra Šturma, Aleša Zalarja in dr. Senka Pličaniča.

Predsednik republike se v skladu s pooblastili na pobude in predloge državljanov ter civilnodružbenih združenj in organizacij odloča o odlikovanju posameznikov in organizacij. Predlogi gredo seveda skozi ustaljene procedure in pregled pri komisiji za odlikovanja, a končna je vseeno predsednikova diskrecijska moč. Z njo daje vsak predsednik tudi obeležje svojemu mandatu. Jasno je, da so v razcepljeni in polarizirani družbi pogledi na primernost izbire različni. Zlasti, ko se nagrajenci ali njihova dejavnost veže, v najširšem pomenu besede, na red političnega. Tako je bilo takoj jasno, da bo odlikovanje nekdanjega republiškega sekretarja za notranje zadeve Ertla v delu javnosti in politike povzročilo negodovanje. Pojasnitev je bila sicer zadostna: predsednik republike je na predlog veteranske organizacije slovenske policije Ertla odlikoval za konkretno dejavnost v času akcije Sever. Torej ne za Ertlov celotni profesionalni opus, ki je imel veliko različnih razsežnosti in pričakovano zbuja različne poglede in pomisleke. Ampak nasprotovanja in pomisleki so bili v Ertlovem primeru pričakovani, sedaj pa so režimski mediji (prednjači Siol) začeli problematizirati odlikovanje velikana slovenskega novinarstva Jurija Gustinčiča. Jurija Velikega! Popolnoma ponesrečena in sprevržena igrica. Kaj pa lahko »novinarji« in »publicisti«, ki mu v svojem profesionalnem življenju ne bodo nikoli segli do gležnjev, očitajo nespornemu prvaku slovenskega novinarstva? To, da misli s svojo glavo? Sicer poenostavljene, dekontekstualizirane navedbe, iz katerih naj bi sledilo, da je nasprotoval osamosvojitvi, ne držijo. A hipotetično predpostavimo, da očitki držijo. Kaj potem? Kaj hočejo kritiki povedati? Da Gustinčič ne misli pravilno? Puhlim glavam je treba počasi in potrpežljivo pojasniti, da polarizacija pravilno – nepravilno ni ocena resničnosti, ampak ideološka propozicija. Je torej odlikovanja bolj vreden nekdo, ki ne misli s svojo glavo? Nekdo, ki ne zmore minimalne distance do predmeta svoje obravnave; ki ne vnese kančka dvoma v frenetično soglasnost; ki ne razmišlja in ne piše kot intelektualec, ampak kot vojak? Na soočenju na komercialni televiziji se je lepo videlo, kako nekateri osebki z akademskimi titulami sedijo v organiziranem občinstvu in kot košarkarske navijačice z zastavicami in navijaškimi transparenti navdušeno spodbujajo premalo aktivne somišljenike. Nisem vedel, da je za to potreben doktorat. Vsekakor bi nacionalka, iz katere izhaja Gustinčič in iz katere je prišel tudi predlog za odlikovanje, na naslednjem soočenju morala postaviti o tem odlikovanju kakšno neprijetno vprašanje. A ne Türku, temveč tistemu, v imenu katerega se to odlikovanje problematizira. Če si seveda upa.

Skratka, če je Gustinčič v prekurjenem času upal vnesti vsaj malo dvoma v enodimenzionalne pojasnitve nekega turbulentnega dogajanja, si je odlikovanje toliko bolj zaslužil.

Jurij ni razumnik, Jurij je intelektualec.

P. S. Navijaško organizirani razumniki ne potrebujejo predsednikovega akta milosti, vsekakor pa so vredni pomilovanja.