Še štiri leta!

dr. Bogomir Kovač

9. 11. 2012  |  Mladina 45  |  Ekonomija

Obamov tweet »Še štiri leta!« je po novi volilni zmagi ameriških predsedniških volitev v hipu postal najpopularnejše sporočilo, ki je obšlo svet. Ameriške volitve so se končale s precej bolj prepričljivo prednostjo sedanjega predsednika, kot so napovedovali. Zmago so Obami prinesli predvsem visoka volilna udeležba, nesporno boljši predvolilni program in razmeroma uspešno ameriško gospodarsko okrevanje. Zanimivo naključje, da prav v tem času doživlja pomembne politične spremembe tudi Kitajska, druga najpomembnejša svetovna država. In ne nazadnje so se v tem volilnem valu znašle tudi slovenske predsedniške volitve, ki so v teh politično-ekonomskih razmerah pomembnejše kot v preteklosti.

Ameriška volilna tekma je iz evropske perspektive vedno videti kot nekoliko eksotična hollywoodska predstava dveh političnih tekmecev dvostrankarske ameriške demokracije. V tem političnem duopolu demokratov in republikancev so ameriške volitve postale svojevrstna karikatura zahodne predstavniške demokracije. To že dolgo poganjajo predvsem interesi kapitala in okostenele strankokracije. V njenem kolektivnem kaosu pa so že zdavnaj izgubljene vrednote tržne vzajemnosti in individualistične premise modernega političnega libertizma.

Hkrati pa so za vse volitve pomembni tudi politično-ekonomski proračunski cikli. To je terminus tecnicus za politične manipulacije z davki in proračunskimi izdatki, ki omogočajo politikom, da pridobijo volivce in zmagujejo na volitvah. Tako imajo ekonomske teme vedno prevladujoč politični vpliv, posebno vprašanje gospodarske rasti, brezposelnosti in tudi inflacije. Če raste gospodarstvo, se povečujejo tudi politični glasovi in pomembno je, kdo v volilni bitki zmaguje v prepričevanju, da je temeljni porok prihodnjega ekonomskega razvoja. Bolj preprosto, politična demokracija je že nekaj časa naprodaj. Nekateri volivci nagrajujejo radodarnejšo potrošnjo in pomoč države, drugi so bolj naklonjeni plitki državi in nizkim davkom, najrajši pa imajo nemogoče, majhne davke in bogato državo.

Velika recesija je po letu 2008 bolj kot kadarkoli v zadnjih desetletjih zaznamovala predsedniški mandat. Zato je bilo za Obamovo novo zmago ključno, kakšno bo ameriško okrevanje in kako bodo volivci ocenili vladno proticiklično politiko. Ekonomske teme so prevladovale v predvolilni kampanji in slaba polovica Američanov je pri tem priznavala, da je okrevanje ZDA na pravi poti. Dejansko so Američani bolje preživeli to krizo, kot bi jo v EU in na Japonskem, in zasluge za razmeroma uspešen protikrizni menedžment ima nesporno Obamova administracija.

Ameriško gospodarstvo z dveodstotno rastjo dobro okreva, toda brezposelnost se znižuje počasneje od pričakovanj in je še vedno dvakrat višja kot leta 2007. Obamova administracija je nedvomno sprva posegla po širokih keynesianskih ukrepih (787 milijard dolarjev spodbud), v drugem krogu spodbud pa jo je ustavil republikansko obarvan kongres (2011). Toda glavnino protikriznih ukrepov je vendarle opravila ameriška centralna banka s svojo ekspanzivno in prilagodljivo monetarno politiko. Toda tudi v ZDA niti monetarne niti fiskalne spodbude niso bistveno pomagale pri znižanju brezposelnosti, ki očitno ni ciklične, temveč strukturne narave. Volivci pa so vendarle ocenili, da sta tako rast kot brezposelnost ekonomsko vzdržni, in so politično nagradili Obamo in ne Romneyja.

Dejansko so Američani bolje preživeli to krizo, kot bi jo v EU in na Japonskem, in zasluge za razmeroma uspešen protikrizni menedžment ima nesporno Obamova administracija.

Sporočilo ameriške ekonomske politike je zato pomembno tudi za EU, ki je na obeh frontah ravnala nasprotno (zapovedano varčevanje) in obotavljivo (ECB). Težave so zato v EU bistveno večje kot v ZDA, zato so tudi politični pretresi in menjave bolj dramatične. Toda kljub pomembnim razlikam v razumevanju in vodenju proticiklične politike bo za novo administracijo ključna nova fiskalna politika in v tem ZDA leta 2013 delijo usodo z EU pred podobnimi preizkušnjami kot večina evropskih vlad. Letos se namreč iztečejo nekateri začasni protikrizni ukrepi, ki jih je leta 2010 podprla mešana kongresna komisija Simpson-Bowles. Republikanci bodo glede javnih financ nedvomno skušali omiliti volilni poraz. Slovita »fiskalna čer«, kot so poimenovali neskladje med davki in državnimi izdatki, znaša 3,7 odstotka BDP-ja in prav to lahko pahne ZDA leta 2013 v novo recesijo. Citibank za prihodnje leto dramatično napoveduje padec BDP-ja za odstotek in povečanje brezposelnosti na več kot devet odstotkov. Obama pa bo za nameček prav tedaj reševal zdravstveno reformo.

Obama je pred štirimi leti zasejal večje upanje v ameriški zasuk, kot ga je uresničil. Za mnoge so letos volivci izbrali pač boljšo med slabimi možnostmi. Obama je za ZDA in svet pač manjša neznanka in grožnja, kot sta republikanski kandidat Romney in njegova neoliberalna politična agenda. Toda Obama bo moral v novem mandatu pokazati več kot doslej. To velja tako za ekonomsko okrevanje kot tudi za globalne probleme. Kitajska dobiva novo politično vodstvo v času, ko je ekonomsko vse šibkejša, EU postaja grožnja ekonomske stabilnosti tudi za ZDA, spremembo politične strategije potrebujejo tudi muslimanske države in tradicionalni arabsko-izraelski konflikt.

Slovenske predsedniške volitve so daleč od ameriške politične pompoznosti, toda enako nedorečene glede želenih ekonomskih sprememb. Če velja ameriška formula, bomo decembra dobili novega starega predsednika. Ameriški volilni direndaj vsake štiri leta znova potrdi, da je politika pač šovbiznis. In zakaj bi si v Sloveniji želeli kaj drugega?