Razvojna megla

dr. Bogomir Kovač

16. 11. 2012  |  Mladina 46  |  Ekonomija

Velika recesija prinaša renesanso industrijske politike na ravni EU in njenih članic, pomembna postaja tudi v ZDA in drugod. Danes z njo dejansko razumemo vse oblike spodbujanja in usmerjanja gospodarske rasti in konkurenčnosti. Toda kako spodbuditi rast brez posebnega zadolževanja? Logika je preprosta. Namesto večne fiskalne konsolidacije z začaranim krogom varčevanja potrebujemo zasuk h konkurenčnosti in rasti, zaposlenosti in povečanju blaginje. To je tudi edina pot, kako lahko rešimo fiskalno in dolžniško krizo. Tega zasuka nihče ne jemlje dovolj resno. Slovenija je jeseni dobila vladni program ukrepov za spodbujanje rasti, pa tudi predlog nove industrijske politike. Toda spet gre za splošna načela in usmeritve, brez konkretnih sprememb in zavezujočih projektov. Implementacijski deficiti so večja nevarnost kot proračunski. In tu EU greši podobno kot Janševa vlada.

Industrijska politika je dejansko druga stran potrebnega ekonomskega intervencionizma in strateškega usmerjanja tržnih gospodarstev. V temelju je torej nasprotna prevladujoči liberalni ekonomski ideologiji, zato jo zadnjih trideset let dejansko odrivajo na obrobje. Spremembe so očitne. Namesto prvotnega vertikalnega usmerjanja industrijskih panog gre zdaj bolj za horizontalno spodbujanje njihove konkurenčnosti. Ključno postaja ustvarjanje poslovnega okolja za razvoj zasebne industrije in podjetniških mrež, za privabljanje in spodbujanje investicij. Vse skupaj pomeni nekakšno nevtralizacijo nevšečne industrijske politike, ki je danes bolj formalistična kot aktivistična, predvsem pa daleč od konkretnih razvojnih projektov in podjetniških sprememb.

Toda če je industrijska politika namenjena usmerjanju zasuka gospodarske rasti s spodbujanjem konkurenčnosti, mora dejansko povezovati makroekonomsko okolje in podjetniške spremembe. Zato je zanjo ključna navezava na medpodjetniške in regionalne projekte in skupen razvojni konsenz. Težava spopada s sedanjo veliko recesijo po letu 2008 je ravno anemičnost ekonomskih, strukturnih in razvojnih politik pri premagovanju večsmernih neravnotežij in spodbujanju rasti. Tinbergen (1952) je pred mnogimi leti opozoril na nujnost povezanosti usmeritev in ciljev z instrumenti in ukrepi teh politik. Ključno je, da ima vsak problem svoj cilj in temeljni instrument, šele njihova neodvisnost potem omogoča ustrezno koordinacijo in sintezo politik. Preprosto, toda pomembno spoznanje. Če temu prištejemo še sodobne prijeme strateškega in projektnega menedžmenta, potem smo blizu rešitvi izhoda iz sedanje krize.

Namesto večne fiskalne konsolidacije z začaranim krogom varčevanja potrebujemo zasuk h konkurenčnosti in rasti, zaposlenosti in povečanju blaginje.

Toda tega v splošnih evropskih dokumentih o konkurenčnosti kot tudi v naših vladnih usmeritvah ne bomo našli, razen morda suhoparnega naštevanja zakonodajnih sprememb. Članice EU so leta 2010 namenile 9,6 odstotka BDP-ja EU za pomoč podjetjem in bankam, kar kaže velik potencialni domet evropske industrijske politike (EC, 2011). Toda kanali razlitja teh sredstev so povsem neobvladljivi in zato neučinkoviti. Tudi če pogledamo pomembne članice EU, za VB so analizo napravili na ugledni LSE, prevladujejo splošne usmeritve, ki lahko veljajo kjerkoli in za kogarkoli.

Nov vladni dokument o industrijski politiki, ki sedaj kroži v javni razpravi, še največ pove o analizi stanja, ki niza podatke o izgubljanju konkurenčnosti in težavah na področju podjetništva. Toda že opredelitev vizije je tako splošna, da velja za vse. Sledi kakopak dolg niz usmeritev, od izboljšanja poslovnega okolja do prestrukturiranja podjetij, kar načeloma drži, toda kako to povezati z obvladovanjem sprememb, ki je ključno za razvojni preboj, ostaja skrivnost. Temeljna naloga industrijske politike je vendarle spodbujanje podjetij k prestrukturiranju zaradi preživetja ali pa izboljšanja konkurenčnosti.

Zato potrebujete konkretne kompleksne projekte za preboj rasti, ki imajo potem multiplikacijske učinke na rast navznoter in omogočajo povezovanje s finančnimi viri, zlasti evropskimi. Mi pa imamo nekaj starih medpodjetniških grozdov, sistemsko brezglave sklope pomoči in razvojne centre, ki so predvsem razvojni peskovniki. Podobno nedorečen je tudi program GZS, ki dlje od naštevanja ciljnih sektorskih pristopov ne pride. Ponuja pa vsaj, skupaj z drugimi predlogi, vsaj nabor strateških projektov, kot so energetska obnova stavb, razvoj in trženje visoko tehnoloških izdelkov, zeleno javno naročanje in podobno. S takšno razvojno meglo ni mogoče voditi niti koordinacije politik v Tinbergenovem smislu niti uresničevati strateške zasuke h konkurenčnosti in rasti.

Političnoekonomska lekcija je jasna. Povezava strukturnih reform in konkurenčnosti, spodbujanje rasti in zaposlenosti, zniževanje neenakosti in povečanje blaginje, socialni konsenz za razvojni preboj postajajo ključni za reševanje krize. Industrijska politika je tukaj lahko nosilni program za vodenje teh sprememb. Potrebujemo na primer pet ključnih razvojnih projektov za naslednjih deset let z največjimi multiplikacijskimi trajnostnimi učinki. Sledijo preprosta pravila za kompleksne reči, konkretni prvi koraki za dolgoročne razvojne premike in nujnost zaupanja v spremembe.

Sedaj je v modi nov koncept »pametne specializacije«, ki naj bi združeval konkurenčne prednosti, razvojne kompetence in tržno učinkovitost, stavi pa na konkretne rešitve. Toda ni pametnih rešitev za nespametne ljudi, ki očitno vodijo to državo. Še sreča, da je del odgovornosti za jutrišnji dan še vedno v naših rokah.