Kovač: Kaj govoričijo?

dr. Bogomir Kovač

23. 11. 2012  |  Mladina 47  |  Ekonomija

Razumevanje makroekonomskih agregatov dobiva v sedanji krizi nove razsežnosti. V teoriji o mikrotemeljih makroekonomije govorimo že desetletja. Toda eno je teoretski kvas, drugo pa je konkretno razumevanje vplivov podjetij na gospodarsko stanje v državi. Applov iPhone naj bi s poslovno verigo prispeval pol odstotne točke k rasti ameriškega BDP-ja v zadnji četrtini leta. Velja tudi nasprotno. In to je naš problem z Elanom, bankami, gradbeništvom, stanovanji ... Vlade puščajo propadati cele panoge in podjetja, nihče si ne želi mazati rok s konkretnimi posli. Ponavljamo staro neoliberalno mantro, da vse rešuje trg in da so za poslovne polome odgovorni lastniki in menedžerji podjetij. Toda vse skupaj je predvsem mešanica neznanja, nesposobnosti in politične poniglavosti.

Začnimo s prvim. V tržnem gospodarstvu, kot uči institucionalna teorija, ekonomski sistem lahko deluje prek cen ali pa podjetniških odločitev. Obstajata dve možni skrajnosti. Če vsi procesi potekajo prek trga, podjetij ne potrebujemo, in nasprotno, podjetniške mreže lahko v celoti zamenjajo trg. Coase je v tej dilemi dokazoval, da podjetja obstajajo, ker so njihovi organizacijski (transakcijski) stroški delovanja pač nižji od funkcionalnih stroškov trga. V tržni družbi obstajajo torej različni institucionalni aranžmaji. Podjetja so primerljiva s trgom in so zato lahko z njim zamenljiva. In tu je sedaj prelomna točka Coasovega teorema. Podjetniških težav ne more reševati tržna konkurenca, podobno kot problemov delovanja trgov ne odpravlja sama državna regulacija. Zato v krizi vlade rešujejo podjetja ne glede na lastnino.

Toda to ni konec zgodbe. Podjetja so pomembna tudi z vidika ekonomskih ciklov. Analitiki JP Morgan so na primer izračunali zgornjo korelacijo med delovanjem Appla in ameriškim BDP-jem (CNBC, 2012), poznamo usodno soodvisnost Nokie in Finske, slabosti avtomobilske industrije danes ogrožajo celotno Nemčijo. Vloga podjetij v poslovnih ciklih je šibka točka ekonomske analize, čeprav položaj podjetij lahko določa meje njihovega obvladovanja. Če bi vladni ekonomisti razumeli razgradnjo gospodarske rasti do ravni podjetij, proizvodov in tržnih prodaj (Herfindahlov indeks), bi vedeli, kako in kdaj ukrepati.

Zakaj je to pomembno? Pravo reševanje krize se začenja od spodaj navzgor. Zato pametne vlade branijo položaj pomembnih podjetij. Poglejmo samo radikalne ameriške vladne posege v zasebne korporacije in banke na začetku krize. In nasprotno. Spomnimo se, s kakšno ihto je vlada M. Thatcher hitela s privatizacijo, kako cinično je pospremila propad mnogih podjetij in panog. Ste kaj podobnega morda opazili tudi pri nas?

Avtoritarizem neoliberalnih držav ni teoretski diskurz, temveč nam raste med nogami. Sumničavost do demokracije postaja tudi pri nas druga stran čaščenja tržnih svoboščin.

Evropski sklep o prepovedani državni pomoči Elanu, ali morda jutri AA, je seveda tipična evropska neumnost. Toda vladni predstavniki so jo sprva sprejeli s komaj prikritim zadovoljstvom. Finančni minister je pohitel z izjavo, da bo sredstva pač treba čim hitreje vrniti tja, od koder so prišla. Že tri leta dve vladi nemo opazujeta, kako nam razpada gradbeni sektor. Prav tako škandalozno že leto in pol opletamo z energetsko investicijo v Šoštanju, sila nerodno se lotevamo sanacije in dokapitalizacije bank, pa tudi potrebne privatizacije. Kot da podjetja in posli ne štejejo, kot da vlado bolj zanimajo tuji poslovni interesi, kot da ministri ne ločijo med merilom BDP-ja in BNP-ja, kar učimo študente v prvih letnikih ekonomskih fakultet.

V Sloveniji lahko dobro vidimo tri procese. Na eni strani vlada pospešeno razgrajuje obstoječe institucije. Vzemimo AUKN, ki dejansko ne obstaja več, holdinga še ni, vmesni poslovni in korporativni kaos pa tej vladi očitno ustreza. Prav tako vladne odločitve vseskozi spremlja izjemno šibka analitična spremljava. Vodenje države je vendarle tudi menedžerski posel, analize so pogoj za dobro odločanje. Zato je na koncu vprašljiva celotna strokovna in poslovna kompetentnost te vlade. Nedavni spor med ZZZS in MF glede financiranja novembrskih plač je tehnični problem obvladovanja likvidnosti, zagon investicijskega ciklusa s pomočjo evropskih sredstev zadeva tehniko projektnega menedžmenta … To so razmeroma preproste menedžerske vaje, zaradi katerih država pada v politične delirije.

Nekompetentnost postaja značilnost slovenskih vladajočih elit. Od tod raste njihova politična izprijenost. Kaj govoričijo? Dobili smo mandat in lahko počnemo do naslednjih volitev, kar hočemo. Zato prevzemamo tudi odgovornost. Toda dokler ne dobimo slovenskega Sanaderja, so to prazne politične puhlice. Težava neoliberalnih vladnih ekonomskih reform je, da povzročajo domala nepovratne spremembe. Za nameček revolucionarnost Janševih političnih prekucnikov vodi v razgradnjo pravne države. Nova kultura kaosa in ekonomske brezizhodnosti je samo druga stran ustrahovanja in zdrsa politične demokracije. Ta vlada ustvarja inherentno ekonomsko nestabilnost, da bi utrdila svoj politični položaj. Avtoritarizem neoliberalnih držav ni teoretski diskurz, temveč nam raste med nogami. Sumničavost do demokracije postaja tudi pri nas druga stran čaščenja tržnih svoboščin. Prisila je tudi tu nuja, da bi se vzpostavil novi tržni red.

Naslednjo stopnjo je med predsedniškimi volitvami demonstriral Zver. Spoj neoliberalizma in narodnega moralnega poslanstva. Zgodba ni uspela, toda poizkušali bodo znova. In zato bomo imeli večne kulturne boje, namesto da bi dobili potrebne ekonomske preboje.