Tretja republika

Vlado Miheljak

7. 12. 2012  |  Mladina 49  |  Dva leva

»Naš program je program za ljudi. Ni ne levi, ne desni, ne sredinski. Ta delitev med leve in desne je umetna.«

Kdo to pravi? Pahor? Virant? Lahko bi tako eden kot drugi, a besede je izrekel Alessandro Gradossi, ustanovitelj italijanske podružnice grške Zlate zore (Alba dorata) v Trstu (v intervjuju za Primorske novice). Neofašist. Kar ne pomeni, da sta prva dva po osebnostni formaciji fašista, ampak kaže na neko sprevrženo antipolitičnost, ki ustvarja v kriznih časih fašistoidni potencial. In prav antipolitičnost je bila v temelju »programa« zmagovalca predsedniških volitev.

S pasjimi drekci, frizerskimi havbami in še čim nad političnost. In je zmagal. Delno zato, ker je bil – v prejšnjem mandatu dober predsednik – Türk nespreten kandidat v volilni tekmi. Delno zato, ker se je proti populizmu težko boriti. Ljudje sicer globoko v sebi vedo, da v takšnem poklicnem multipraktiku ni nič pristnega, da je vse zaigrano, nespontano, skrbno domišljeno, a to fasciniranost preprosto zaigrajo. Ker jim dobro dene.

A kakorkoli. V nedeljo je Pahor gladko zmagal. Resda z večinsko desnimi glasovi. Namreč, v njegovo vrečo volivcev je, po podatkih vzporednih volitev, največ prispeval Janša oz. SDS. Torej več kot njegov SD. In volivci desnih strank so prispevali Pahorju veliko več kot volivci levih. Ta podpora pa ni bila zastonj. Že v nedeljo zvečer je moral Pahor to podporo plačati s totalnim ponižanjem. Potem ko je po uveljavljeni tradiciji v tiskovnem središču najprej nastopil Türk, se je za njim pojavil na odru zmagovalec s patetičnim nagovorom in zahvalo. In tu bi moral biti vrh in konec, saj je bil to Pahorjev večer. A ga je ukradel njegov gospodar. Kot da bi si vzel pravico do prve noči. Ius primae noctis! Samonapovedano je na koncu na predsedniški oder stopil JJ. Nihče ga ni povabil, saj ni imel tam kaj delati. In doslej ni še nihče naredil kaj takega. Imel je prevratniški, nekateri pravijo kar fašistoidni nagovor: v državi ni le ekonomska, ampak politična kriza. Zato bo prišlo do sprememb … Govor ulice je bil preveden v politični žargon: ukiniti trajni sodniški mandat, spremeniti volilni sistem, olajšati odpoklice s funkcij … Kot je rekel neki kaplar osemdeset let poprej: »Jaz nisem diktator, le demokracijo sem poenostavil« ... Napoved nove republike? Janša pravi druge. Kako vendar? Prva je bila takrat, ko je bil Janša rdeči ekstremist. Sedaj se druži s črnim ekstremizmom. In utira pot novi republiki, v kateri bo sam prevzel popoln nadzor. In ta bo tretja. A ker se Janša najbrž zaveda, da je aluzija tretje republike na tretji rajh premočna, vztraja pri poimenovanju druga republika. Janša je po daljšem obdobju spet samozavesten. Sedaj je absolutni zmagovalec. Popoln gospodar. Državni zbor vodi človek, ki se sicer tu in tam kaj buni, a na koncu vselej snede svojo besedo in zavezo, predsednik republike pa je postal človek, ki se še buni ne. Ta Janšev inavguracijski nagovor na predsedniškem odru se je lahko zgodil, ker so mu sledili mediji, na čelu z nacionalko. A to poslušno in ponižno sledenje je paradoksalno. Bolj ko mu dvorijo, bolj jih brca, jim klesti prihodke, jih krivi celo za spodbujanje protestov!? Nacionalka poroča o protestih tako, da se udeleženci v njih ne morejo prepoznati. Sistematično minimalizira množičnost (še policija našteje več udeležencev) ter dogajanje reducira zgolj na ekscese.

Kar odlično izkorišča stranka na oblasti za poskuse podtikanja organizacije ekscesov političnim nasprotnikom. Ravno ko to pišem, so v zraku prvi poskusi, ki spominjajo na požig Reichstaga. V teh dneh se je nabralo dovolj fragmentov, ki bi jih novinarji morali sestavljati v kongruentno zgodbo, namesto da se ukvarjajo zgolj z bengalično in dimno dekoracijo, ki zamegljuje ozadja. Na primer o tem, kdo so hkrati člani demokratskega podmladka in neonacističnih formacij, ki jih stranka obiskuje na terenu, hodijo na obisk k stranki v državni zbor, se na strankinih športnih igrah izkazujejo ter so videni in posneti tudi v eskadronu jurišnih oddelkov, ki so napadali policiste na zborovanju pred parlamentom prejšnji petek.

A ne samo mediji, tudi policijski sindikat so mora resno spopasti s tem problemom. Medtem ko njegovi člani po službeni dolžnosti nastavljajo glave granitnim kockam, se vrh policije spreneveda. Ne zna definirati ekstremističnih skupin!? Ne vidi navezav in povezav. Taktika, s katero »na fronti« usmerjajo slabo plačane policiste, se obrača proti njihovi varnosti in varnosti mirnih demonstrantov. Ne pa proti izgrednikom. In če uspe policiji koga mimo vrhovnega kurza in volje vendarle spraviti pred sodnika, tožilstvo poskrbi, da ga spustijo na svobodo.

In ne nazadnje. Iz romantičnega dremeža dogajanja ljudstva se mora zbuditi tudi javnost. In kar najhitreje oblikovati neko telo ter artikulirati cilje in akcije, sicer bo žrtev lastnega gneva.

Res, da je imaginacija Vodje vse bolj blodna in paranoidna. A to ni dobro, ampak slabo. Moj nejevoljni prijatelj zmiguje z rameni, češ: »Enkrat je neki kaplar prišel na oblast, resda z volitvami, pa se je vseeno zelo slabo končalo. Sedaj neki drugi kaplar kar brez mandata volivcev prevzema državo.«