Iluzije in prevare

dr. Bogomir Kovač

14. 12. 2012  |  Mladina 50  |  Ekonomija

Nedavni odstop vodstva AUKN je prav tako pričakovana kot tudi načrtovana poteza Janševe vlade. Postopen odvzem pristojnosti, vrsta kadrovskih zamenjav in na koncu odstopi in razpad celotnega institucionalnega sistema AUKN so samo druga stran želene in načrtovane privatizacije. Podoben institucionalni manever je vlada opravila pri fiskalnem svetu. Dve pomembni instituciji države v kritičnem trenutku njene krize ne delujeta, njuna ekonomska demontaža in politično licemerstvo pa sta dober zgled moralne perverznosti. Reči so toliko bolj presenetljive, ker vodi finančno ministrstvo profesor institucionalne ekonomije.

Sedanja kriza je dejansko razkrila dve prikriti slabosti sodobnega kapitalizma. Prva zadeva sprevrženost korporativnega upravljanja v zasebnem sektorju, druga nesposobnost fiskalnega obvladovanja javnega sektorja. Za prvo so odgovorni menedžerji in zasebni lastniki, za drugo politiki in birokratski javni sistem. Nihče ni pri tem brez krivde in odgovornosti. Zato je velika iluzija, da zablode zasebnega sektorja lahko prek noči reši nova politična regulacija. Podobno kot tudi rešitev fiskalne konsolidacije države ne tiči v vsesplošni privatizaciji državne lastnine in podjetizaciji javnega sektorja.

Dejstvo je, da je sedanja finančna in ekonomska kriza spočeta v nedrjih zasebnih poslovnih odločitev. Menedžerska vodstva so napačno analizirala, ocenila in menedžirala tveganja, nadzorni mehanizmi, od državne do korporativne ravni, so odpovedali. Dokazovanje, da so primerljive družbe s prevladujočo državno lastnino slabše vodene in nadzorovane kot zasebne družbe, je pogosto zavajajoče. Krize so izvrsten dokaz, da zasebne družbe niso nič boljše glede upravljavskih odločitev kot javne.

Vzemimo razviti bančni sektor. V ZDA so zasebne banke v šibkem regulacijskem okolju vzpostavile vzporedni »sivi finančni trg«, ki je postal temelj sistemske nestabilnosti in gojišče sedanje krize. Njihovo zunanjepolitično lobiranje je znižalo raven korporativnega nadzora in državne regulacije. V Nemčiji so se v letih 2008–2010 slabše odrezale banke z državno lastnino, ker so imeli tako menedžerji in nadzorni sveti manjše vodstvene in upravljavske pristojnosti. Tu so politiki delovali od znotraj, prek kadrovskih posegov v uprave in nadzorne svete. Toda hkrati je manjša učinkovitost nekaterih deželnih (javnih) bank glede na mednarodno usmerjene (zasebne) investicijske banke bolj posledica drugačnih meril, poslanstva in družbeno odgovornega ravnanja. Zato izboljšave korporativnega upravljanja potrebujejo na obeh straneh.

Dobrega korporativnega upravljanja ni brez institucionalne stabilnosti, kompetentnosti uprav in nadzornih svetov ter kulture družbene odgovornosti. Janševa vlada teh treh postavk ne razume dobro. Institucionalna stabilnost pomeni, da so prehodi med institucijami formalno tekoči in verodostojni. Če se povsem razsujejo vse strukture AUKN in hkrati še ne deluje državni holding, nastane usodna institucionalna praznina, ki lahko diskreditira celo SDH. Vsa zmešnjava z odstopi in hitrim imenovanjem nadomestnih članov pomeni predvsem razvrednotenje kompetentnosti ključnih vodstvenih ljudi. In kakšno korporativno kulturo lahko gojimo, če Janša v enem od svojih blebetavih medijskih nastopov izjavi, da na AUKN ni kadrovala država, temveč mafija?

Kakšno korporativno kulturo lahko gojimo v Sloveniji, če Janša v enem od svojih blebetavih medijskih nastopov izjavi, da na AUKN ni kadrovala država, temveč mafija?

Zdi se, da vlada vse to počne namerno. Želeno privatizacijo (NLB, NKBM, Triglav, Telekom …) bo v institucionalnem kaosu lažje izpeljala. Morda ji bo sesutje AUKN pomagalo pri ustavni presoji zakona o SDH. In ne nazadnje se to ujema s perverzno logiko neoliberalizma, kjer namesto demokratizacije liberalne države stoji liberalizacija demokracije. To preprosto pomeni, da korporativno upravljanje v imenu svobode trga uvaja svobodno konkurenco med poslovnimi in političnimi elitami. Zato je SDH dejansko most do novih političnih interesov, ki odstavlja stare in uvaja nove elite, pot do usmerjene privatizacije, način sanacije največjega grešnika finančnih malverzacij, katoliške cerkve. V takšnih pravnih, političnih in vrednostnih razmerah je SDH preveč nevarno orodje, da bi ga prepustili sedanjim oblastnikom.

Tu očitno ni naključij. Podobno kot z AUKN se dogaja s fiskalnim svetom. Fiskalni svet daje nadzorna mnenja, piše letna poročila in dejansko pomeni nekakšno državno korporativno ogledalo fiskalnih razmer in vladnih namer. Njegova stališča vladi očitno niso bila pogodu. Toda junija je dejansko razpadel, nominalno pa še vedno obstaja, čeprav je polovica članov s predsednikom vred odstopila. Imamo institucijo, ki obstaja in je hkrati ni, njen fantomski status je zunaj zakona. Kakšna naj bo verodostojnost vladne fiskalne politike, če sama krši zakone, zavaja javnost in spodbuja razpad institucij?

Brez pravnega reda ni tržnega gospodarstva, brez institucij ni svobodne tržne družbe. Klasični liberalizem zagovarja minimalno državo, neoliberalizem kritizira javni sektor, razkraja institucije in svojo politizacijo gospodarstva povezuje z nacionalno mitologijo in religijo. Zaradi takšnega neokonservativizma so danes ljudje na ulicah.

Vladajoči politiki pravijo, da je porušeno »osebno dostojanstvo ljudi«, ker država ne more ljudem zagotoviti ekonomske stabilnosti, pravnega reda in socialne varnosti. Pozabljajo, da so s svojimi ukrepi in institucionalnimi ravnanji sami omogočili ta proces. Zato tudi zima nezadovoljstva prerašča v politično pomlad, koledarju navkljub.