Kdo bo plačal zapitek krize?

dr. Bogomir Kovač

21. 12. 2012  |  Mladina 51  |  Ekonomija

Gospodarska kriza postaja v Sloveniji vse bolj tudi politična. V demokratičnem uporu državljanov lahko vidimo upor proti strankokraciji kot obliki sedanje demokracije, vse bolj pa stopa v ospredje tudi iskanje politično-ekonomskih alternativ. Oboje smo v osemdesetih letih že videli in doživeli. To je bil čas, ko je nova desnica oblikovala zmagovito neoliberalno doktrino in prakso neokonservativizma. Nova in stara levica sta se pri tem povsem izgubili. Toda desna alternativa po tridesetih letih končuje v usodni krizi. EU je njeno središče. Tu je polom neoliberalnega kapitalizma najbolj očiten, prav tako tudi ponujena zdravila, podobna tistim iz osemdesetih let. Vrnitev v prihodnost? Da, toda z napačnega konca. In na to nas opozarjajo prebujeni državljani.

Začnimo z zgodovinsko analogijo. V osemdesetih letih 20. stoletja je bila evropska levica prepričana, da se v zrelem kapitalizmu zapira politični ciklus, s katerim so v ZDA in povojni Evropi reševali tegobe velike depresije iz tridesetih let. Različni modeli socialne države, državne regulacije, pa tudi delavske participacije v podjetjih in javne lastnine v velikih družbenih podsistemih so potrebovali spremembe in nove rešitve stare keynesianske doktrine ter prakse.

Levica je tako na eni strani privolila v igro reformnih sprememb tržnega gospodarstva v tržno družbo, financializacijo biznisa in privatizacijo socialne države. Hkrati pa je sanjala, da bo nekoč vendarle uresničila utopične ideale nove družbe prihodnosti. Po letu 1989 je vzhodni socializem upravičeno padel, komunisti in različne utopične alternative so izginili s političnega prizorišča. Povsod je prevladala doktrina »washingtonskega konsenza«, nova levica je s »tretje poti« skrenila na edino »pravo pot«. Blair, Clinton in Schröder so postali apologeti neoliberalnega kapitalizma, levica je izgubila koncept nove družbe, strategijo in politiko sprememb. Trg je postal odrešitev, socialna država žrtev na oltarju izsiljenih sprememb. In kje smo končali? V objemu avtoritarne države, enkrat v obliki evropske trojke, drugič z domačimi krjavlji.

V osemdesetih letih je pot desnega obrata tlakovala stagflacija, danes kreditna ekspanzija, oboje je spremljala povečana monetizacija gospodarstva. V obeh primerih so v imenu stare levice pomembno vlogo odigrali sindikati, enkrat v boju za plače, drugič v obrambi socialne države. Hkrati pa je parlamentarna levica v celoti odstopila od idej neposredne demokracije, delavskega lastništva in participacije v podjetjih. Klonila je pod staro navezo rasti in akumulacije kapitala, ker je sprejela striktno logiko ekonomske rasti na račun socialne prerazdelitve. Tudi danes gre predvsem za vprašanje, kdo bo plačal zapitek krize. Davkoplačevalci ali nosilci kapitala, politične elite ali državljani.

Ključna je torej opredelitev kapitalizma kot alternative. Kje so meje njegovih sprememb znotraj kapitalizma, kaj so radikalnejše sistemske spremembe? To je tudi stara Marxova dilema. V Kapitalu govori o prebojnih točkah kapitalizma, mejah njegovih notranjih sprememb, drugod se zavzema za radikalno antitržno komunistično alternativo. Če združimo oboje, lahko govorimo o prehodu iz slabega k dobremu kapitalizmu, ki postopoma spreminja svojo obliko in vsebino.

Gre za uravnoteženje vloge trga in države, financ in družbe, svobode in solidarnosti. To je polje, kjer mora ponuditi alternativo nova levica, če želi zasuk krize in svoj politični preboj.

Zahodni model liberalnega kapitalizma, kjer prevladujeta privatizacija javnega ter splošna financializacija podjetij in družbe, s podjetizacijo socialne države vred, propada. Prva alternativa je azijski model državnega kapitalizma, ki ga srečamo na Kitajskem, pa tudi Rusiji in drugod, kjer prevladujejo regulacija trgov, intervencionizem in nacionalni ekonomski interesi. Toda tudi to ni rešitev, če so v ozadju stara industrijska in ekonomska eksploatacija, šibka socialna država, ekološki prepad in demokratični primanjkljaj človeških ter socialnih pravic državljanov. Ta kapitalizem je enako koruptiven kot zahodni, stoji na pol poti med socialnim Bismarkom in korporativizmom kakšnega Mussolinija.

Lahko moderni kapitalizem sploh preživi, kot pravi Schumpeter? Prihodnost kapitalizma je prav v njegovi institucionalni prilagodljivosti in tržni inovativnosti. Eksternalije so večje, kot smo mislili, javne dobrine pa imajo tudi ceno. Oboje omogoča drugačno in bolj uravnoteženo javno zasebno partnerstvo, ekološko in bolj socialno obarvano ekonomiko, drugačno alokativno učinkovitost. To rešuje polovico težav tržne ekonomije. Neenakost je vedno večja, med državami, med menedžerji in zaposlenimi. Toda če izhaja iz podjetniške inovativnosti, je sprejemljiva, nevarna postaja kot del politične korupcije. Podjetniške vizije in poslanstva že danes vsevprek ponujajo družbeno odgovorno ravnanje. Dejansko podjetja že zdavnaj delujejo zunaj principov laissez-faira, podobno kot fiskalno krizo socialne države lahko reši predvsem modernejši menedžment in organizacija.

Zahodni kapitalizem je v ideološki krizi, neoliberalizem ni rešitev, temveč nadaljevanje problema. Če želi kapitalizem preživeti, potrebuje več regulacije, drugačno fiskalno prerazdelitev, manj neenakosti in več participativnosti. Gre torej za uravnoteženje vloge trga in države, financ in družbe, svobode in solidarnosti. To je polje, kjer mora ponuditi alternativo nova levica, če želi zasuk krize in svoj politični preboj.

Desna vlada ponuja napačne rešitve, levica nima prave alternative. Zato državljani na ulici zahtevajo spremembe in odstope na obeh straneh. Vemo, česa ne maramo, ne vemo pa, kako spremeniti obstoječi sistem. Toda vrsta ekonomskih sprememb je že tu. Potrebujejo zgolj politično artikulacijo.